Tudi v Trstu si je mogoče ogledati ganjlivo razstavo, ki priča o tragični usodi številnih ljudi po vojni. Foto: Uredništvo
Italijani o svoji zgodovinski resnici
Minister za kulturo Alessandro Giuli je ob otvoritvi rimske razstave o eksodusu Italijanov z vzhodnega Jadrana, ki je v bistvu nekakšna predhodnica oziroma napoved novega Muzeja spomina ocenil, da imajo »po desetletjih molka in pozabe, v katerih je bilo preveč strani zgodovine popačenih ali odstranjenih, moralno dolžnost, da povedo resnico zgodovine.«
V središču italijanske prestolnice so namreč odprli razstavo o usodi dalmatinskih, istrskih in reških izgnancev.
Projekt je zamišljen kot multimedijska pripoved s slikami in pričevanji, ki obuja tragedijo fojb ter trpljenje Italijanov z vzhodnega Jadrana, ki so morali zapustiti svoje domove in zemljo, da bi ohranili svojo identiteto.
Zveza izgnancev FederEsuli je izrazila veliko zadovoljstvo ob otvoritvi razstave, katere »cilj je javno predstaviti tisto, kar je bilo dolga leta boleče izgnanstvo, in ozavestiti tiste, ki te zgodovine ne poznajo – zlasti mlade.«
Razstava v Vittorianu velja za pomemben korak tudi v luči prihodnje vzpostavitve Muzeja spomina v Rimu, ki ga je italijanska vlada ustanovila s posebnim zakonom oktobra 2024.
V Trstu si je mogoče sicer ogledati ganjlivo razstavo predmetov, ki so jih v skladiščih pred desetletjih pustili tisti, ki so zbežali z ozemlja nekdanje SFRJ v Italijo, o čemer smo pisali tukaj.
Ocene o italijanskih izgnancih so različne, zdi se, da se razlikujejo predvsem glede na to, katera država jih pripravi, vendar zgodovinarji se načeloma strinjajo, da gre za približno od 250.000 do 350.000 ljudi, ki so med letoma 1943 in 1956 morali zapustiti Istro (danes del Slovenije in Hrvaške), Kvarner in Dalmacijo, ker se niso želeli odreči svoji identiteti. To število vključuje: etnične Italijane, italijanizirane Slovence in Hrvate ter mešane družine.
