Kriza krščanstva v Evropi: izgubljeni temelji identitete?

Katere vrednote so oblikovale srednjeevropski prostor? Kakšno dediščino puščajo katolicizem, konservativizem in kulturni pluralizem? In kako pomembni so simboli ter institucije, ki preživijo režime? To so bila osrednja vprašanja mednarodne konference z naslovom: SREDNJA EVROPA: Konstanta v spreminjajočem se svetu?, ki je potekala v Klubu Cankarjevega doma, pod pokroviteljstvom Kulturnega umetniškega društva KDO, Založbe Družina, Zbora za republiko in Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve.

Medtem ko številne regije sveta – od Indije do Kitajske in Rusije – znova odkrivajo svoje duhovne temelje, se Evropa zdi ujeta v proces samopozabe. Teolog Janez Juhant je opozoril, da Evropa ne more obstati kot zgolj zunanji politični projekt, saj brez duhovnih temeljev ni mogoče graditi skupnosti.

»Krščanska dediščina, iz katere je Evropa nastala, je danes potisnjena na stranski tir,« je dejal.

Prav krščanska duhovnost pa je tista, ki omogoča preseganje nacionalizmov in totalitarizmov ter daje prostor sodelovanju in skupnemu dobremu, zaokrožuje Juhant. 

Na pomen krščanske dediščine je opozoril tudi politolog in nekdanji predsednik Radia Gdańsk Adam Chmielecki. Med izstopajočimi osebami, ki so imeli izjemen politični in duhovni vpliv na evropsko krščanstvo, je Janez Pavel II. Priljubljeni papež je odigral ključno vlogo pri osamosvojitvi držav v srednji in vzhodni Evropi ter vedno poudarjal, da mora »Evropa dihati z obema kriloma – z vzhodom in zahodom,« je še izpostavil poljski politolog.  

Težava krščanstva je tudi v tem, da je skoraj povsem izrinjeno iz javne sfere, osrednjih medijev, šolstva itd, pa je v svojem nagovoru poudaril filozof Aleš Maver.

Paradoksalno prav tisti, ki zagovarjajo strogo ločitev cerkve in države, kažejo največ zanimanja za notranje razmere v Cerkvi, še dodaja Maver.

Dvodnevni dogodek, ki je privabil številne domače in tuje goste, je pokazal, da Evropa stoji na razpotju: ali bo ponovno prepoznala krščanstvo kot temeljno sestavino svoje identitete, ali pa bo nadaljevala pot postopnega razkristjanjevanja – z vsemi družbenimi posledicami, tudi povsem mogočem razkroju družbe.