Kriza vrednot: »Manjka nam poguma, da povemo, kaj je prav in kaj ne«

V oddaji V središču so nastopili pater Karel Gržan, dolgoletna direktorica strokovnega zavoda Planina, kjer se ukvarjajo s pomočjo otrok in mladostnikov z različnimi težavami in motnjami dr. Leonida Zalokar in profesor ter prorektor na univerzi Alma Mater Europaea dr. Sebastjan Kristovič - strokovnjak za vzgojo.

Pater Gržan meni, da je osnovna vrednota živeti v medsebojni spoštljivosti, pravičnosti in odgovornosti. To je osnova, na njej pa nato lahko gradimo tisto, kar je dejansko polnovredno in kar je malo manj vredno. Sam osebno razlikuje med tistim, kar razveseli in med tistim, kar osreči.

»Darila recimo v teh dneh imajo določeno vrednost, simbolno vrednost naše medosebne naklonjenosti, ampak osreči pa dejansko tisto, kar osrči, to je pa živi stik.«

In ta živi stik so nam ukradli telefoni, so sogovorniki opozarjali skozi celotno oddajo. Strinjali so se, da so nas popolnoma odtujili in da imajo nevaren vpliv na razvrednotenje vrednot. Poleg digitalizacije pa na razvrednotenje vrednot vpliva tudi dejstvo, da številni starši ne živijo v skladu z vrednotami, te pa bi vseeno radi predali otrokom.

Kristovič meni, da v krizi niso vrednote, pač pa človek, ki ne živi v skladu z njimi in dodaja, da ne moramo pridigati vrednot in jih učiti kot nek predmet. Vrednote se lahko samo živijo: torej svet odraslih bi moral mlademu človeku, otroku predstavljati neko zdravo in moralno avtoriteto, vzor, ideal. To se pa pokaže, začuti, začuti utrip samo z življenjem. In mladi ves čas preverjajo odrasle, najstniki še najbolj svoje starše, jih vedno dajejo na preizkusni kamen

»Ali to, kar ti hočeš meni, me učiš in pridigaš, ali vse to tudi dejansko živiš. Ali jaz to res vidim v tvojem življenju ali ne, ker jaz te gledam in tu se goljufati ne da,« strne Kristovič bistvo predajanja vrednot prihodnjim rodovom.

V družbi je ogromno sprevrženih dejanj, za katere ne bi smeli imeti tolerance, zanje bi nekdo moral prevzeti odgovornost, a ker je ne, se vrednostni sistem ruši. 

Zalokar se včasih počuti iz drugega planeta, ko se počnejo določene sporne stvari, za katere nihče ne odgovarja, ali pa se skuša vrednost nezakonitih dejanj omiliti. »Pripeljali smo stvari do točke, kjer je storilec bolj zaščiten od žrtve, kjer smo prisiljeni vsi, ki delamo z žrtvami, sočustvovati s storilcem, da iščemo olajševalne okoliščine, da v bistvu dejanja, ki bi morala biti kaznovana in sankcionirana, niso, ker je pač sočutje bolj usmerjeno na drugo stran. Če pa nekaj rečeš, da bi bilo treba nekaj sankcionirati, nekaj omejiti, si pa v bistvu v tej permisivni nebulozi in ideologiji označen kot preveč kaznovalen.«

Kot vrednote nam zato po njenem manjka poguma, poguma udariti po mizi in povedati, kaj je prav in kaj ne.

Kristovič za tako stanje krivi način vzgoje: v šoli Josipa Broza Tita se je družba naučila »snadži se«, torej znajti se je treba. Naš sogovornik s področja vzgoje tako še danes opaža veliko staršev, ki rečejo otrokom: uči se, da ti ne bo treba delati! To pomeni, kdor dela, je bedak, ti se pa uči, da se boš dobro znajšel v življenju in to se zdi Kristoviču velika stranpot. Mlade generacije po njegovem spremljajo prevrednotenje vrednot: če pogledate svet politike, svet gospodarstva. Mi javno vemo, koliko denarja je bilo v Sloveniji ukradenega. In nič ne sledi. Določeni osebki so pač nedotakljivi in mladi to vidijo in se to učijo.

»Mi smo jih to naučili, čeprav bi jih morali naučiti, da je v življenju treba delati dobro. Zakaj? Ker je tako edino prav. Treba je delati dobro, tudi če se ti ne izplača. Mi se pa držimo normativa, da uživaš in se imaš fajn in da ti pride prav. Vstopamo v odnose kolegovske, prijateljske, celo partnerske zato, ker meni pride prav oziroma mi pašejo neke tvoje lastnosti.«

Zalokar ob tem dodaja, da je družba vedno bolj razslojena, kapital vse obvladuje in tudi sama že desetletja opaža, da je pri mladih vse povezano z ugodjem in užitkom.

Otroci vse bolj hlepijo po zunanjih dražljajih, ki to ugodje čim prej zadovoljijo. Nimajo notranje smeri, stabilnosti, občutkov zadovoljstva, smisla. Izgubljajo stik s seboj in drugimi, odnosi razpadajo, se strinjajo naši sogovorniki. 

Starš pristane na to, da preda otroku tablico v roke, da ga spusti v sobo, ker z otrokom potem nima več nobenega dela, dodaja Kristovič:

»Pozabljamo pa, da hranjenje otroka, ni samo, da mu daš hrano, ampak da so današnji otroci žejni in lačni čustvene navzočnosti. Povezanosti. Ljubezni. Tega, da jih nekdo res vidi.«

Kot eno od rešitev za vnovično očlovečenje pater Gržan predlaga, da bi vsakemu mlademu kot nekakšno iniciacijo privoščili leto dni bivanja v komuni, kjer se zdravijo odvisniki. »Da bi dejansko tem mladim pomagali vstopati v odnose, prepoznavati samega sebe, se dopolnjevati, sodelovati. Da bi v taki skupnosti dobili te dodane vrednote, dodane kvalitete, ki jih zdaj pač ne dobijo.« 

Namesto teh kvalitet namreč zdaj dneve in dneve - tako otroci kot tudi mnogi starši - bolščijo v ekrane, kar jih odtujuje, povzroča tesnobo, posledično pa v medikalizacijo družbe. Slednje odgovarja oblastnikom, saj so ljudje brez svobodne volje, zmanipulirani od zunanjih dražljajev mnogo lažje vodljivi, so se strinjali goste v oddaji V središču. 

Smo torej v nekih funkcionalnih odnosih, ne znamo pa živeti skupaj, dodaja Kristovič. »Danes imamo turizem v vesolje, vrhunska tehnologija, vse digitalizirano, vse to smo dvignili na zelo visoko raven, ampak aplikacije za odnose pa še nismo naredili in je tudi ne bomo. Sreča je srečanje, torej sreča je v srečevanju. Jaz ne morem samega sebe zadovoljiti, jaz ne morem samega sebe osrečiti ali osrčiti. To pomeni, da se najlepše stvari zgodijo vedno v odnosu in mi imamo najbolj podhranjene ravno medosebne odnose in to nam prazniki kažejo vedno znova in znova.«

Danes je Božič, včeraj je bil sveti večer. Pater Gržan predlaga, naj vsak večer predajamo otrokom in družinskim članom tisto, kar nas svetli, kar nam prinaša prijetnost.Takrat naj ne rešujemo problemov, ne postavljajmo funkcionalnih vprašanj v smislu, kakšno oceno si dobil, takrat se imejmo fajn. Starši naj pripovedujejo otrokom o tem, kako jih je življenje izučilo, predvsem pa postavljajmo doživljajska vprašanja v smislu, kako se kdo počuti, kaj misli, kaj doživlja. 

Celotno oddajo V središču z voditeljico Brigite Ferlič Žgajnar, si lahko oglejte spodaj. 

Želimo vam miren, od ekranov odmaknjen in odnosov poln, blagoslovljen in doživet Božič.