Medijski posvet: Celovito in etično poročanje

V času vse hitrejših informacijskih tokov, lažnih novic in rastočega nezaupanja javnosti v medije, se novinarji vsakodnevno soočajo z vprašanji verodostojnosti, odgovornosti in etičnega poročanja. Svet za radiodifuzijo je zato s podporo ministrstva za kulturo organiziral posvet z naslovom: Celovito in etično poročanje z namenom spodbujanja profesionalnega novinarstva in oblikovanja smernic za odgovorno medijsko delovanje.

Predstavniki pristojnega ministrstva se dogodka niso udeležili, so se pa tam zbrali številni strokovnjaki, novinarji in uredniki, ki so skupaj razmišljali o prihodnosti slovenskega novinarstva v času digitalizacije in umetne inteligence.

Dr. Jurij Franc Tasić, predsednik Sveta za radiodifuzijo, je uvodoma izpostavil pomen posveta kot prizadevanja za krepitev etičnega in profesionalnega novinarstva.

Etično poročanje ni zgolj spoštovanje formalnih pravil, temveč aktivno zavzemanje za resnico in družbeno odgovornost.

Poudaril je tudi, da lahko le z odprtim dialogom in sodelovanjem različnih deležnikov mediji ostanejo verodostojen temelj demokracije.

Izzivi in rešitve zasebnih medijev

Kot je izpostavil Rok Čakš, urednik in lastnik več slovenskih spletnih medijev, se zasebni mediji pogosto znajdejo v primežu ekonomskega preživetja in vplivi, ki prihajajo iz politike ali zasebnih interesov njihovih lastnikov.

Številni lastniki niso v medijih zaradi novinarskega poslanstva, ampak zaradi koristi, ki jih medijski vpliv lahko prinaša. Posledično lahko nekateri mediji postanejo orodje za uresničevanje drugih, pogosto nepovezanih ciljev.

Rešitve, ki bi omogočile večjo neodvisnost zasebnih medijev, po Čakševem mnenju vključujejo razpršenost virov financiranja, da mediji niso odvisni le od enega ali dveh financerjev, temveč da je teh več, saj na ta način gradijo stabilnejšo osnovo za avtonomno delo.

Vloga in izzivi javnih medijev

Na drugi strani javni mediji, kot je Radiotelevizija Slovenija, nosijo posebno odgovornost v demokratični družbi. Kot je poudarila dr. Suzana Žilič Fišer, predstojnica Inštituta za medijske komunikacije, so javni mediji ključni za izobraževanje, informiranje, kulturno ohranjanje in spodbujanje soudeležbe državljanov. A tudi oni se soočajo z resnimi izzivi.

Med največje izzive javnih medijev po mnenju Žilič Fišer sodijo vprašanje upravljanja, torej kako zagotoviti njihovo avtonomijo, neodvisnost in stabilno financiranje, ki ne bo odvisno od politične volje vsakokratne oblasti, prilagoditev sodobnim trendom in novim občinstvom, predvsem mladim, ki ne spremljajo klasičnih oblik javnega servisa. 

Žilič Fišer izpostavlja potrebo po vlaganju v digitalne vsebine, krepitev regionalnih centrov in jasnem zavedanju, da mora javni servis slediti poslanstvu: informirati, izobraževati in zabavati. V tem kontekstu javni mediji ne bi smeli zgolj tekmovati z družbenimi omrežji, pač pa okrepiti svojo razlikovalno vrednost, verodostojnost, kakovost in zaupanje.

Kako so gledalci lahko prepričani, da so novice verodostojne?

Dr. Bernard Nežmah, docent na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, je med drugim poudaril, da objektivnost in verodostojnost informacij sega onkraj navajanja virov, pri čemer je kot primer navedel poročanje o vojnah.

Meni namreč, da sodobno poročanje ni objektivno, saj informacije ne prihajajo iz front, temveč iz političnega vrha, pri čemer se je vprašal, ali so to zares kredibilni viri.

Urednik Čakš pa bralce spodbuja, da sami razvijejo kritično presojo, spremljajo različne vire in si ustvarijo širšo sliko.

»Vemo pa, da je to zamudno. Ljudje imajo svoje življenje, službe in obveznosti, zato si ne morejo vedno privoščiti spremljanja desetih različnih medijev. Zato je še toliko pomembneje, da mediji sami vzpostavijo določen ugled in zaupanje. Ko si ga enkrat pridobijo, ga morajo skrbno ohranjati. Ključno je, da tega zaupanja ne zlorabijo. Zaupanje je najdragocenejša valuta vsakega medija in kadar ga izgubijo, ga zelo težko pridobijo nazaj.« 

Bo novi zakon o medijih stanje izboljšal ali poslabšal?

Po mnenju Čakša je predlog novega medijskega zakona sicer potreben, saj je obstoječa zakonodaja zastarela in ne sledi več hitrim spremembam v digitalnem medijskem okolju, kljub temu pa predlog v sedanji obliki odpira vrata povečanim političnim vplivom. Čakš opozarja, da se sicer skupna sredstva za medije povečujejo, vendar to koristi predvsem večjim, tradicionalnim medijem, medtem ko manjši pogosto izpadejo iz sistema.

Po njegovem mnenju bi morala država podpirati medije razpršeno, pregledno in pravično, pri čemer bi bilo bolje, da se manjši zneski razdelijo širšemu krogu upravičencev. Kot pravi, največja nevarnost za medijsko svobodo niso omejena sredstva, temveč njihova politična pogojenost. Zato se zavzema za temeljito prenovo zakona, ki bi resnično okrepila pluralnost, neodvisnost in medijsko svobodo.

V naslednjem tednu je predvidena tretja, zadnja obravnava novele zakona o medijih.