Laura Codruța Kövesi, evropska javna tožilka, ocenjuje, da se v Bruslju včasih ustvarja občutek, da so določeni posamezniki nad zakonom. Foto: Facebook
Težave pri preiskovanju vplivnih politikov ali oseb, povezanih z vladajočimi strukturami
Evropsko javno tožilstvo (EPPO) se sooča z resnimi političnimi in finančnimi pritiski, ki ogrožajo njegovo neodvisnost in učinkovitost.
Urad evropskega javnega tožilstva lahko »tiho uničijo, ker opravlja svoje delo«, ob koncu svojega sedemletnega mandata na vrhu evropskega tožilstva opozarja Laura Codruța Kövesi. Ob odhodu posebej izpostavlja težave pri preiskovanju vplivnih politikov ali oseb, povezanih z vladajočimi strukturami. V določenih primerih so nacionalni organi odprli vzporedne preiskave in nato odločili, da EPPO ni pristojen za obravnavo zadeve.
PO opozarja: Urad evropskega javnega tožilstva lahko »tiho uničijo, ker opravlja svoje delo«
Odhajajoča evropska javna tožilka Laura Codruța Kövesi ob koncu sedemletnega mandata opozarja, da se Evropsko javno tožilstvo (EPPO) sooča z resnimi političnimi in finančnimi pritiski, ki ogrožajo njegovo neodvisnost in učinkovitost. V pogovoru za Politico je dejala, da jo skrbi, da bo institucija »tiho uničena prav zato, ker uspešno opravlja svoje delo«.
Kövesi ocenjuje, da je EPPO v prvih letih delovanja dosegel rezultate, ki jih je pričakovalo le malo opazovalcev. Po njenem mnenju je urad dokazal, da zakon velja za vse enako, ne glede na politični položaj ali vpliv posameznikov. Največji izziv za njenega naslednika bo ohranitev neodvisnosti in verodostojnosti institucije.
Med mandatom jo je najbolj presenetilo število poskusov omejevanja ali spodkopavanja dela EPPO. Kot posebej problematičen primer je navedla Grčijo zaradi sporov glede imenovanja evropskih delegiranih tožilcev. Opozorila je tudi na Poljsko, kjer je bilo imenovanih precej manj tožilcev, kot jih je bilo prvotno dogovorjenih, kar po njenem mnenju zmanjšuje učinkovitost urada.
Po njenih besedah obstaja prepoznaven vzorec slabitve institucije. Prvi problem je pomanjkanje financiranja. Čeprav bi moral EPPO razpolagati z okoli 230 delegiranimi tožilci, ima sredstva le za približno 180. Tudi proračun za varnostne storitve in druge ključne potrebe ostaja precej pod dejanskimi zahtevami.
Drugi problem so dolgotrajne zamude pri posodobitvi zakonodajnega okvira. Revizija pravil, po katerih deluje EPPO, se po njenem mnenju vleče že več let. Tretji problem pa predstavlja zapletena evropska birokracija. Namesto da bi institucije okrepile boj proti organiziranemu kriminalu in goljufijam z evropskimi sredstvi, se pogosto ukvarjajo z administrativnimi vprašanji, ki dodatno otežujejo delo tožilcev.
Kövesi poudarja, da je EPPO v številnih državah prispeval k večjemu odkrivanju goljufij in boljšemu varovanju evropskega proračuna. Kljub temu še vedno opaža odpor nekaterih političnih in institucionalnih akterjev. Po njenem mnenju se v Bruslju včasih ustvarja občutek, da so določeni posamezniki nad zakonom. Medtem ko je v državah članicah samoumevno, da se osebe odzovejo na poziv tožilstva, se na ravni EU po njenih besedah dogaja, da nekateri tega ne jemljejo resno.
Posebej izpostavlja težave pri preiskovanju vplivnih politikov ali oseb, povezanih z vladajočimi strukturami. V določenih primerih so nacionalni organi odprli vzporedne preiskave in nato odločili, da EPPO ni pristojen za obravnavo zadeve. Takšna ravnanja po njenem mnenju omejujejo sposobnost evropskih tožilcev za učinkovito delo.
Na očitke, da EPPO posega v nacionalno suverenost, odgovarja, da je pravo vprašanje, ali želimo zaščititi suverenost držav ali suverenost kriminalnih združb. Kriminalne mreže delujejo čezmejno in izkoriščajo razdrobljenost evropskega prostora, zato je skupno ukrepanje nujno. Po njenem mnenju države z vključitvijo v EPPO ne izgubljajo suverenosti, ampak pridobijo večjo zaščito svojih državljanov in javnih financ.
Glede kritik, da so nekatere preiskave časovno povezane z volitvami, Kövesi zavrača očitke o politični motiviranosti. Poudarja, da EPPO ne more ustavljati dela pred vsakimi volitvami v Evropi. Naloga tožilcev je preiskovanje zlorab evropskih sredstev, ne pa prilagajanje političnim koledarjem. Kot primer navaja grški škandal z izplačili kmetijskih subvencij, kjer so po njenih besedah sredstva pogosto končala pri ljudeh, ki niso bili upravičeni do pomoči, medtem ko so pošteni kmetje ostali brez podpore.
Na vprašanje o prihodnosti ni želela govoriti o osebnih načrtih. Ob odhodu pa je poudarila, da prihodnost EPPO ne bo odvisna le od njegovega vodstva, temveč predvsem od pripravljenosti evropskih institucij in držav članic, da zaščitijo neodvisno pravosodje in zagotovijo pogoje za njegov učinkoviti boj proti korupciji in goljufijam.
