Dolgo skrbno varovana skrivnost: kaj so odkrili v Mercatorju po odhodu Žige Debeljaka

Žiga Debeljak, sedanji predsednik uprave Slovenskega državnega holdinga (SDH) je z rosnimi 34 leti leta 2005 kot nekakšen čudežni deček, so pisali mediji, prevzel vodenje uprave Mercatorja, potem ko ga je moral zapustiti sedanji ljubljanski župan Zoran Janković. Čez dobrih šest let je Debeljak odstopil. Tistega leta je imela Skupina Mercator najvišjo izgubo po letu 1997, v katerem je vodenje trgovca prevzel Janković. 

Mercator je kupil hrvaški tajkun Ivica Todorić. Od tedaj, kažejo podatki državnih statistikov, se je uvoz hrane in pijače iz Hrvaške močno povečal. 

Foto: SURS

Po hrvaškem prevzemu najboljšega soseda, sta bili opravljeni dve reviziji Debeljakove zapuščine v Mercatorju, finančna in pravna. Dokumenti, ki smo jih pridobili, so zaupni in nosijo oznako poslovna skrivnost in doslej niso bili javno razkriti.

Kaj so ugotovili pri pregledu nekaterih večmilijonskih poslov Debeljakove uprave?

V dokumentaciji lahko preberemo, da je bilo pri pregledu obravnavanih poslov in pridobivanju dokumentacije ugotovljeno, da Mercator ni imel urejenega sistema arhiviranja interne dokumentacije ter da so zaposleni shranjevali dokumente na različnih mestih - na prenosnikih, fiksnih računalnikih v službi, v fizični obliki v lastnih arhivih.

Dokumentacija, ki naj bi bila shranjena v osebnih arhivih zaposlenih v fizični obliki, se je za revizijo dostavljala naknadno in njene verodostojnosti ni bilo mogoče preveriti oziroma časa njenega nastanka. Zato ni bilo mogoče izključiti, da bi se v odškodninski tožbi proti odgovornim našla dokumentacija, ki bi lahko bistveno vplivala na ugotavljanje elementov odškodninske odgovornosti, so zapisali po pregledu.

Pogledali smo tri primere investicij Mercatorja v času, ko ga je vodil Žiga Debeljak. Te investicije so po njegovem odhodu pregledali tako revizorji družbe PWC, kot tudi pravni strokovnjaki. Kaj smo izbrskali iz dokumentacije, ki so jo prejeli tudi tedanji nadzorniki?

1. primer: nakup družbe En plus - pomanjkljiva skrbnost uprave

Revizorji PWC so po pregledu finančnih in prevzemnih poslov ter večjih projektov pogledali tudi nakup družbe En Plus in ugotovili, da bi ta »transakcija realizirala pričakovane koristi le, če bi odprli nove bencinske črpalke ob obstoječih Mercatorjevih centrih in s tem realizirali sinergije. Ob obstoječih nepremičninah sta bili do pregleda odprti samo dve bencinski črpalki.

Ker je bilo vrednotenje En Plus ob transakciji izvedeno ob predpostavki, da bodo odprte nove črpalke ob Mercatorjevih centrih, in ker predvideni načrt ni bil realiziran, pričakovanih koristi iz tega posla, ki bi odtehtale plačano ceno za transakcijo, ni bilo.«

Mercator je, beremo v zaupnih dokumentih, ki smo jih pridobili, tedaj že dlje časa razmišljal o vstopu na trg naftnih derivatov in idejo realiziral marca 2011. Cenitev prevzemne družbe je bila naročena šele po potrditvi transakcije nakupa poslovnega deleža v En Plus.

Uprava Mercatorja pod vodstvom Žige Debeljaka je kupila delež v En Plus, čeprav je vedela, da je kapitalsko neustrezen, razkrivajo dokumenti, in ne glede na to, da je tudi posloval negativno ter da so 19 bencinskih servisov družbe En Plus le štirje servisi dosegali rentabilnost poslovanja.

»Uprava je sklep o nakupu En Plus sprejela 23.5.2011, pri čemer je cenitev te družbe naročila šele 8.6.2011. Končno cenitev pa je pridobila šele po sklenitvi pogodbe v notarskem zapisu, kar kaže na pomanjkljivo skrbnost uprave v povezavi s sprejemanje odločitve o investiciji.« 

2. primer: nakup srbskih družb Magnoreks in Sitireks ter zemljišča v Subotici in Kraljevu - določena ravnanja niso bila ravnanja skrbnega gospodarja

PWC je glede transakcije »nakupa dveh srbskih družb Magnoreks in Sitireks z namenom pridobitve zemljišč izvedena brez poslovnega načrta, načrtovani centri pa do pregleda niso bili zgrajeni. Transakcija je bila izvedena brez cenitvenih poročil. Od družbe Zlata Moneta II sta bili kupljeni zemljišči v Subotici in Kraljevu ...«

Mercator je v času nakupa že razpolagal s prodajnimi kapacitetami v neposredni bližini kupljenega zemljišča v Subotici. Izjave članov Debeljakove uprave so se v odgovoru na vprašanje, kaj je bil namen nakupa v Subotici, razlikovale, so ugotovili po Debeljakovem odhodu po pregledu dokumentacije. 

Glede nakupa Magnoreksa in Sitireksa pa so revizorji ugotovili, da iz predloga za obravnavo na kolegiju ni bilo razvidno, da bi uprava naredila kakršnokoli analizo, ki bi prikazovala, kakšen vpliv naj bi dejansko imel nakup teh dveh srbskih družb na poslovanje Mercatorja, prav tako ni razvidno, da bi bil sprejet kakšen poslovni načrt, iz katerega bi izhajal namen nakupa teh dveh družb oziroma nepremičnin.

V pravnem pregledu poslov, ki sta ga podpisali dve odvetniški pisarni, je zapisano, da je vsekakor mogoče ugotoviti, da določena ravnanja niso bila skrbna ravnanja dobrega gospodarja.

3. primer: nakup družbe Getro - pretirani optimizem bi lahko dosegel stopnjo neskrbnosti in s tem odškodninske odgovornosti

Iz poročila PWC izhaja, v kakšni kondiciji je bil Getro:

»Kljub poslabšanju tržnega položaja podjetja Getro v času nakupa je cenitveno poročilo predvidevalo določeno povečanje v obsegu poslovanja. Vrednotenje podjetja Getro s strani KPMG je temeljilo na 2,2 % dolgoročni rasti. Pri čemer je bila v trenutku transakcije prodaja Getro prosto padajoča (prihodki med januarjem in septembrom 2009 so bili 26 % nižji od primerljivega obdobja leto pred tem), Getro je imel težave z likvidnostjo, plačevanjem dobaviteljev in je imel težave z ugledom. Konkurenca na hrvaškem trgu se je povečevala, prav tako pa je cash&carry segment doživljal padec po Evropi. Getro je v letih 2010, 2011 ustvarjal 45 % manj prihodkov kot načrtovano v času cenitve in v letu 2012 50 % manj kot načrtovano.« 

Ta dejstva pri odločitvi Debeljakove uprave in pri ocenjevanju scenarija poslovanja po prevzemu Getroja niso bila ustrezno upoštevana. Stroški celotne transakcije so znašali več kot 190 milijonov evrov, pri čemer ni bilo jasno, na kakšen način naj bi uprava zagotovila, da bi se ta investicija pokrila.

Zlasti resen očitek pa je, da pred sprejetjem sklepa ni bila dokončana ekonomska analiza in ocena vrednosti ter tudi, da je bila izbrana metoda ocenjevanja napačna. Resen je tudi očitek, da niso bili ocenjeni vsi riziki, poleg tega je cenitveno poročilo izhajalo iz predpostavke ničelne realne rasti in ne padajočega prometa, s čimer se je soočal Getro. 

Da je bila predmetna transakcija nejasna (sporna), kaže tudi to, da v sporočilu delničarjem (Objava prek sistema Ljubljanske borze Seonet, 18. decembra leta 2009) uprava ni želela razkriti vseh relevantnih dejstev delničarjem Mercatorja, med drugim na primer o prevzetju obveznosti Getroja, ki je sicer imel le devet nepremičnin, na katerih je bil mogoč vpis hipotek prvega reda, na vseh preostalih pa so bile že vpisane pravice tretjih (hipoteke v korist EBRD in RBA).

Kot so povzeli v pravnem mnenju po pregledu poslov uprave Žige Debeljaka, »je uprava v vseh treh obravnavanih primerih investicij zavzela zelo optimistična pričakovanja glede razvoja načrtovanih poslov (En Plus, Getro) oziroma gibanja vrednosti nepremičnin (Subotica). Tak, zdi se pretiran, optimizem bi lahko že dosegel stopnjo neskrbnosti in s tem odškodninske odgovornosti ... Zaradi določenih neskladij oziroma nelogičnosti v dokumentaciji, ne moremo izključiti odgovornosti prejšnje uprave za nastale izgube v navedenih poslih.«

Prošnjo za komentar Žige Debeljaka (zanimalo nas je, ali je seznanjen z ugotovitvami in kako odgovarja na to, da ni delal s skrbnostjo dobrega gospodarja) smo naslovili na SDH, od koder so nam odgovorili, da »vprašanja ne sodijo v njihovo pristojnost, zato naj jih naslovimo na pristojno institucijo«. V odgovoru, katera institucija je to, pa so pojasnili, da je to naročnik revizije.

Kaj pa Gorenje in SDH?

Žiga Debeljak je bil dolga leta zaposlen tudi v Gorenju. Kako se je odrezal tam, razkriva članek z naslovom Kitajci so dali Debeljaku rdeči karton, o katerem je pisala Mladina. 

Zdaj Debeljak vodi SDH, ki upravlja 13 milijard državnega premoženja. Ena od pomembnih naložb krovnega upravljavca državnega premoženja je tudi Petrol, v katerem ima država sicer največji delež, a je kljub temu SDH izgubil upravljalski nadzor nad največjim naftnim trgovcem pri nas. 

Zgodila pa se mu je tudi afera, ki so jo odkrili policisti po naključju in zaradi katere so v SDH zaustavili nekatere tekoče posle. Policija je namreč odkrila združbo, ki je osumljena različnih malverazij, na vrhu seznama osumljenih kaznivih dejanj pa je (zdaj že nekdanji) direktor holdinga ter tudi odvetnik, s katerim se je SDH pod Debeljakovim vodstvom odločil sodelovati.

Malverzacij niso odkrili med morebitnim internim nadzorom. 

Žiga Debeljak ne bo odstopil; nekateri posli na SDH ustavljeni

Suzana Kos

30. marec 2026