Dušan Šešok v nakup tretje hrvaške ladjedelnice

Prodaja 97‑odstotnega državnega deleža pulskega ladjedelnice Uljanik vstopa v zaključno fazo. Do torka opoldne morajo potencialni kupci oddati obvezujoče ponudbe Centru za prodaju i restrukturiranje (CERP). Po neuradnih informacijah hrvaškega Poslovnega dnevnika je bilo prodanih devet ponudbenih dokumentacij, kar kaže na presenetljivo velik interes za prevzem zadnje velike državne ladjedelnice na Hrvaškem. Med njimi je tudi znano ime iz Slovenije. 

Čeprav CERP ne razkriva imen kandidatov, več sogovornikov iz panoge potrjuje, da gre tokrat za resnejše in strokovno podkovane investitorje, večinoma iz ladjedelništva in pomorske industrije. To je pomembna razlika v primerjavi s postopkom pred tremi leti, ko je bilo zanimanje bolj razpršeno, kandidati pa manj povezani z ladjedelništvom.

Kdo so potencialni kupci? 

V prejšnjem postopku so zanimanje izrazili: izraelski Israel Shipyard, Adria Mont iz Reke, slovenski Eko Bor, romunski GSP Offshore, italijanski Micoperi, ciprska La Maison ter češki industrijalec Jaroslav Strnad, ki je znan po investicijah v vojaško industrijo in je večinski lastnik Đure Đakovića ter največji delničar Luke Rijeka.

V zadnji fazi se je takrat pojavil tudi Dušan Šešok, lastnik Iskre in šibeniške ladjedelnice. Šešok je medtem prevzel tudi reško ladjedelnico 3. maj in jo poskuša stabilizirati. V aktualnem postopku je potrdil, da je odkupil ponudbeno dokumentacijo za Uljanik, kar pomeni, da je znova v igri kot resen kandidat.

Dušan Šešok je bil gospodarski minister v prvi vladi Janeza Drnovška, je med drugim lastnik skupine Iskra, enega največjih slovenskih podjetij na področju elektrotehnike, energetskih rešitev, industrijske avtomatizacije in telekomunikacijskih sistemov. V zadnjih letih se je razvil v enega najvplivnejših poslovnežev v regiji, saj poleg Iskre vodi tudi več strateških naložb v Sloveniji in na Hrvaškem. V preteklosti je že kupil ladjedelnici v Šibeniku in na Reki.

Direktor Uljanika Samir Hadžić sicer meni, da bi bilo za državo koristno, če bi ohranila vsaj eno ladjedelnico v državnem lastništvu. Po njegovih besedah je zanimanje investitorjev presenetljivo veliko, a pravo sliko bo mogoče dobiti šele po izteku roka za oddajo ponudb.

Hadžić poudarja, da je v evropskih ladjedelnicah trenutno povečano povpraševanje po dodatnih kapacitetah, zlasti v segmentu vojaške ladjedelništva. To je eden od razlogov, zakaj je Uljanik postal zanimiv za tuje in domače investitorje.

Minimalna cena za prodajo deleža je dobrih 11 milijonov evrov, obveznost, ki se ji bodo morali zavezati novi lastniki pa ohranitev ladjedelniške dejavnosti.

Evropska ladjedelniška industrija je v zadnjih letih pod pritiskom konkurence iz Azije, a hkrati se krepi povpraševanje po specializiranih plovilih, zlasti za vojaške in energetske potrebe. To ustvarja priložnosti za ladjedelnice, ki lahko ponudijo visoko tehnološko zahtevne projekte.

Uljanik ima dolgo tradicijo, strateško lokacijo in izkušeno delovno silo, kar ga postavlja v ugoden položaj za morebitno prestrukturiranje in razvoj. A prihodnost bo odvisna od tega, ali bo novi lastnik pripravljen vložiti v posodobitev proizvodnje, digitalizacijo in pridobivanje novih naročil.

Postopek prodaje Uljanika je eden najpomembnejših trenutkov za hrvaško ladjedelništvo v zadnjem desetletju.