Nacionalizacija ali legalna kraja zemljišč?

Pred nedavnim smo v članku Zemljišča kupili iz članarin, zdaj si jih bo polastila država pisali o pozivu sklada kmetijskih zemljišč in gozdov (SKZG) ribiški družini Medvode, da mora nanj prenesti zemljišča, ki so jih sicer člani ribiške družine kupili iz članarin. Zapis je odmeval ne zgolj med ribiškimi družinami, pač pa tudi med lovskimi in drugimi društvi, saj se mnogi od njih soočajo z dotično problematiko.

V tokratno oddajo V središču smo zato povabili Alojza Kovšco, predsednika lovske zveze Slovenije in prof. dr. Andreja Udovča, profesorja na biotehniški fakulteti, oddelku za agronomijo. 

Ob tem izrecno poudarjamo, da smo v studio kot prve »poklicane« za interpretacijo zakona vabili predstavnike ministrstva za kmetijstvo pod vodstvom Mateje Čalušić in SKZG, a so naše vabilo zavrnili, češ da zaradi postopkov na sodišču o tej temi ne morejo govoriti.

V oddaji, ki jo je povezovala novinarka Brigite Ferlič Žgajnar, smo med drugim govorili o kmetijskih zemljiščih, o tem, kakšen gospodar je država in, ali se ribiškim, lovskim družinam dogaja nacionalizacija premoženja. 

Kaj se trenutno dogaja z zemljišči lovskih, ribiških družin? Drži, da jih morate prenašati na državo?

Alojz Kovšca: Da. Ne glede na način pridobitve, ali je bilo to odplačno ali neodplačno, ne glede na to, ali smo vpisani v zemljiško knjigo kot lastniki, sodišča praviloma presodijo, da se morajo zemljišča prenesti na SKZG. Ker teh zemljišč lovske družine nočejo prenesti prostovoljno na poziv sklada kmetijskih zemljišč, se prepustijo tožbi in te tožbe kar po vrsti izgubljamo zaradi tega, ker sodišča sodijo izključno po 14. členu zakona o skladu kmetijskih zemljišč, ki pa pravi preprosto, da vsa zemljišča, ki so bila na nek presečni datum v družbeni lasti, preidejo v last sklada kmetijskih zemljišč.

Imamo pa en precedenčni primer v Novem mestu, kjer se je nek sodnik le opogumil in je med vrsticami rekel, da gre tu bolj kot ne za legalno krajo. Vsaj na prvi stopnji je presodil v korist lovske družine, ki je zemljišča odkupila od kmeta s svojimi sredstvi, s članarino in s prostovoljnimi prispevki lovcev. 

Ta vlada ni najbolj naklonjena vaši dejavnosti in lovstvu, zato me zanima ali zdaj izvajajo kaj večji pritisk za čim hitrejši prenos teh zemljišč, ki jih imajo vaše družine v upravljanju ali v uporabi, na državo? 

Alojz Kovšca:  Pošteno bi bilo, če bi rekel, da nobena vlada doslej, v zadnjih nekaj letih ali pa nekaj zadnjih mandatih ni bila ravno naklonjena lovstvu. Gre za nek svetovni proces, kjer se ljudje, naravovarstveniki in tudi navadni smrtniki odločajo v korist živali. Lovstva ne razumejo kot obliko regulacije populacij divjadi v nekem okolju.

Ljudje mislijo, da lahko vse prepustimo naravi in da se bo sama uravnala in tako tudi vlade niso preveč naklonjene lovstvu, da ne bi razburjale javnosti. No, zadnja vlada je pa res lovstvu manj naklonjena. Mi smo celo izbrisani iz strategije razvoja nevladnih organizacij. Nazadnje smo dobili od Ministrstva za okolje in naravne vire ugotovitev, da ne ustrezamo več pogoju, da bi bili organizacija posebnega pomena oziroma organizacija, ki deluje v javnem interesu na tem področju, čeprav smo lovci znani zagovorniki oziroma zagovorniki politike, ne poseganja v naravne habitate. Borili smo se tako proti vetrnim elektrarnam kot drugim posegom v prostor, ampak očitno se nam to ne priznava in se nas pod nekim pritiskom proti lovstvu pravzaprav odmika od vzvodov, s katerimi bi lahko vplivali na oblast. In ja, temu primerno je tudi pospešena aktivnost sklada za odvzem zemljišč. 

Ljudje mislijo, da lahko vse prepustimo naravi in da se bo sama uravnala in tako tudi vlade niso preveč naklonjene lovstvu, da ne bi razburjale javnosti. No, zadnja vlada je pa res lovstvu manj naklonjena. Mi smo celo izbrisani iz strategije razvoja nevladnih organizacij.

Bo sklad, če bo dobil ta zemljišča, z njimi bolje gospodaril kot gospodarijo lovci ali ribiči? 

Andrej Udovč: Ali je sklad dober gospodar je debata, ki poteka že zelo dolgo. Gre za večplastno vprašanje. Na nekaterih območjih seveda je zelo dober gospodar, se trudi tudi doseči, da se zemljišča, ki so manj interesantna, obdelujejo, na drugih področjih imamo primere, ko bi lahko rekli, da ne gospodari dobro. Če govorimo o zemljiščih lovskih družin, tudi ribiške so se tu že omenjale, je verjetno tu precej zemljišč, ki so, lahko bi rekli, z vidika kmetijske pridelave marginalna. Seveda v tem primeru obstaja velika nevarnost, da se interes za neko kmetijsko obdelavo teh zemljišč sploh ne bo pojavil, torej je veliko bolje, da imamo nekoga, ki ima interes ta zemljišča obdelovati sedaj (lovc ali ribiči op. p.) in jih obdeluje tudi naprej, saj taka zemljišča nekega bistvenega prispevka k izboljšanju prehranske varnosti, samooskrbe seveda ne pomenijo.

Koliko je pomembno lovstvo z vidika kmetijstva?

Andrej Udovč:  Iz vidika same pridelave hrane seveda lovstvo neposredno ne sega zelo visoko z vidika pomena. Dokler ne pridemo do stičnih področij, ki se žal izražajo predvsem v škodah, ki jo divjad povzroča kmetijstvu. Takrat seveda kmetijci skočimo v zrak in rečemo, da lovci ne skrbijo za stalež, da premalo streljajo ..., ne vem kaj vse lahko slišimo oziroma beremo na to temo. Kar seveda kaže, da so vsi ti sistemi pravzaprav zelo močno med seboj povezani. In ena največjih napak je razdrobljenost obravnavanja. Bistveno premalo se usedemo skupaj, si razložimo poglede in potem poskušamo iskati neke skupne rešitve, ki so v korist vsega.

Alojz Kovšča: Umetno se ustvarja konflikt med lovci in kmeti, pridelovalci. V tem trikotniku, kjer bi morala biti država kot regulator in mediator, kmetje kot pridelovalci in lovci kot nadzorovalci staleža divjadi, se je država elegantno umaknila. Namesto sebe je poslala v ta trikotnik tako imenovane naravovarstvenike in sedaj država na eni strani modruje in se obnaša zelo oportunistično in podlega pritiskom takšne in drugačne javnosti.

Država bi morala biti poštena. Sebe imenuje skrbnica dobrobiti divjadi, za škodo povzročeno s strani divjadi pa prav nič ne odgovarja, pa čeprav je prav država tista, ki določa, koliko določene divjadi kje bo. In tukaj smo kmetje in lovci v nekem latentnem konfliktu, ki ga nismo sami povzročili.

Lovci smo zagovorniki divjadi in večjih staležev, kmetje so tisti, ki želijo manj divjadi, oboji se pa zavedamo, da moramo soobstajati. Država se je tu elegantno umaknila, politike narekujejo naravovarstveniki, s tem se zbirajo politične točke, pri gospodarjenju z zvermi je to najbolj očitno.

V zaključku raziskovalnega projekta Prenova sistema upravljanja z državnimi kmetijskimi zemljišči piše, da je ključno, da se na ravni države sprejme jasne agrarnopolitične cilje, torej da se določi, kateremu segmentu dati prednost, kmetom, lovcem, ... Če bi bilo to določeno, bi bili taki problemi, kot smo jih nanizali zgoraj, verjetno marginalni.

Andrej Udovč: Generalna težava usmerjanja slovenske kmetijske politike je, da dejansko nima neke jasne strategije, kaj so prednosti, kaj so področja, ki so pomembna in katera so področja, ki so potrebna nekega drugačnega obravnavanja, mogoče nekega razvoja. 

Koliko zemljišč želi Sklad odvzeti ribičem in lovcem? Zakaj jim država ne ponudi nadomestna zemljišča? Zakaj tak interes Sklada po zemljiščih, če so ta marginalna? Je mogoče, da bodo ob svoja zemljišča tudi turistična društva, ki imajo v lasti golf igrišča, kampe? Je mogoče, da bo Sklad zemljišča namenil za agrofotovoltaiko? Vabimo vas, da si celotno oddajo V središču z Brigite Ferlič Žgajnar ogledate v spodnjem posnetku.