Nova škodljiva omejitev za s.p.-jevce

Ali vsakih nekaj mesecev odprete in zaprete normirani s. p., saj imate delo le nekaj mesecev v letu in ne želite plačevati prispevkov za čas, ko nimate prihodkov? To po novem letu ne bo več mogoče. Skoraj spregledana novost v novem zakonu o pravici do zimskega regresa ter prenovi ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov namreč to prepoveduje, opozarjajo Finance.si. Normiranega s. p. v primeru zaprtja ne boste mogli vnovič odpreti kar pet let. In to tudi, če ne boste presegli višine prihodkov, zaradi katerih bi morali prisilno zapustiti sistem.

Denimo, da ste sezonski delavec v turizmu. Zaposleni ste nekje drugje, delate samo junija, julija in avgusta. Za sezonsko delo za te tri mesece odprete popoldanski normirani s. p. Plačate prispevke – na mesec okoli sto evrov – in davek. Potem s. p. zaprete in ga naslednjo sezono spet odprete. Zdaj to ne bo več mogoče, še pišejo Finance. Če boste želeli biti popoldanski normiranec, boste morali v sistemu ostati in plačevati prispevke. Ali pa nič – oziroma boste lahko samo običajni popoldanski s. p. in si boste davčno osnovo izračunavali z dejanskimi odhodki.

Podoben je primer glasbenika, še navajajo, ki denimo dobi enkrat na leto nakazila od Sazasa in ima denimo še kakšen koncert v decembru in čez poletno sezono. Zanj ne bo nič več odpiranja in zapiranja normiranega popoldanskega s. p.

In enako je za polne normirane s. p., torej, ki so v sistemu polno zavarovani in plačujejo višje prispevke. Minimalni so slabih 600 evrov na mesec.

Na ministrstvu za finance so za N1 pojasnili, da je namen dolge petletne čakalne dobe za vrnitev v sistem normirancev v tem, da »se omejijo zlorabe sistema zgolj za zniževanje davčne obveznosti«.

Komentarji na spletnem forumu poslovnega časnika so kritični, med drugim tudi takšni: »Takšna omejitev ne prispeva k nobenim pozitivnim učinkom. Namesto da bi država spodbujala zaposlovanje ter omogočala razvoj različnih in prožnih oblik dela, dodatno omejuje že obstoječe možnosti. Posledično so posamezniki potisnjeni v kršenje zakonodaje oziroma delo na črno, kar pomeni tudi manj pobranih davkov in še slabše razmere na trgu dela. Odločevalci bi morali prevzeti odgovornost za takšne nepremišljene in škodljive ukrepe, ki ne prinašajo koristi ne delavcem ne gospodarstvu, temveč ustvarjajo dodatne sistemske težave.«