Vrednost osebe ni enaka oceni na izpitu

Naporno in stresno, tako na kratko so izpitno obdobje opisali študenti, ki smo jih ujeli pred kamero v Ljubljani. 

»Izpitno obdobje doživljam kot mešanico vsega - stresa, (tihe) panike, veselja nad zmagami, obupa, ker mi snov ne gre in ne gre v glavo, pa tudi olajšanja, ko po epizodi paničarjenja ugotovim, da je v bistvu samo izpit in ne konec sveta,« pa je dejala študentka tretjega letnika psihologije. Pravi, da poleg intelektualnih izzivov, ki ji jih predstavljajo izpiti, izpitno obdobje doživlja tudi kot psihološko preizkušnjo, saj se mi vsakodnevna rutina drastično spremeni. »Naenkrat sem namreč prisiljena reči, da zvečer ne grem ven in da se ne morem udeležiti vseh druženj, hkrati tudi ne morem brati knjig, imeti filmskega maratona ali strmeti v steno po ure in ure. Dodaten izziv je ohranjanje motivacije in še pomembneje, discipline, kadar motivacija izpuhti skozi okno,« je zaključila.

Pritiski in pričakovanja

»To je čas intenzivnega kognitivnega napora in visokih pričakovanj – tako lastnih kot zunanjih. Prav zato je ključno, da študenti poleg učenja aktivno skrbijo za regulacijo stresa,« pove dr. Lucija Hrovat, zakonska in družinska psihoterapevtka, vodja psihoterapevtske Ambulante SFU Ljubljana.

»Pomembna je rutina: uravnoteženost med učenjem, počitkom, gibanjem in osnovno skrbjo za telo – to so: spanje, prehrana in hidracija.«

Študenti si običajno sami naložijo pritisk, nanje pa lahko s svojimi pričakovanji, željami, neuresničenimi ambicijami in cilji pritiskajo tudi starši. Hrovat pravi, da je to pogost izziv in vključuje psihološko diferenciacijo – sposobnost, da posameznik ohrani svojo identiteto ob pritiskih pomembnih drugih.

»Če študent čuti, da živi »njihovo zgodbo« in ne svoje, je pomembno, da začne razvijati stik s svojimi vrednotami in željami. Tukaj pride v ospredje proces ločevanja – ne v smislu oddaljevanja od staršev, ampak v razmejevanju lastnega notranjega sveta. Koristen je lahko pogovor z neodvisno osebo (npr. svetovalcem ali psihoterapevtom), ki študentu pomaga raziskati, kdo sem jaz in kaj si želim jaz, ne samo, kaj si drugi želijo zame.«

Psiholog Perko ob koncu šolskega leta: Edina vrednota je uspeh

1. junij 2025

Roko ponuja tudi Študentska svetovalnica

Študenti se v izpitnem obdobju po pomoč in nasvete lahko zatečejo tudi na Študentsko svetovalnico, kjer študentom poleg brezplačnega pravnega svetovanja nudijo tudi psihosocialno pomoč izkušenega psihoterapevta. Pojasnjujejo, da sicer ni prav veliko vprašanj, ki bi se nanašala na stiske med izpitnim obdobjem, vprašanja se bolj nanašajo na število dovoljenih pristopov na izpit (predvsem v primeru ponavljanja letnika), možnost ponavljanja izpitov in podobno. Odgovarjajo na vprašanja, ki se nanašajo na materialne in postopkovne vidike opravljanja izpitov.

»V izpitnem obdobju opažamo porast števila študentov, ki iščejo psihološko podporo. To obdobje lahko predstavlja visoko stresno situacijo, saj se združujejo pričakovanja, pritiski, pomanjkanje spanja, pogosto tudi občutek izolacije in strah pred neuspehom, povedo v svetovalnici«

Najpogosteje gre za tesnobo in panične napade, povezane s strahom pred izpiti, perfekcionizem in samokritičnost, ki vodita do občutkov manjvrednosti, izgorelost kot posledica daljšega obdobja stresa brez ustrezne regeneracije, motnje spanja, koncentracije in apetita, kar dodatno ovira sposobnost učenja, depresivna razpoloženja, včasih tudi s samomorilnimi mislimi in občutek osamljenosti, ki se pogosto še okrepi zaradi umika v učenje.

Študentom v takšnih primerih pomagajo na več ravneh s kratkoročno psihološko podporo, normalizacija doživljanja, s pogovorom in refleksijo, spodbujanjem zdravega ravnovesja, skupinami za obvladovanje stresa in po potrebi tudi z daljšo terapevtsko podporo.

»Skratka, pomembno je, da študenti vedo, da niso sami in da je iskanje pomoči pogumen in odgovoren korak k boljši psihološki odpornosti,« odgovarjajo v Študentski svetovalnici.

Dovolj je, da naredijo najbolje, kar v danem trenutku zmorejo

Če so se študenti študijskih obveznosti tekom šolskega leta lotevali z levo roko, jim je zdaj gotovo žal. A zdaj ni čas za samoobtoževanje, pravi Hrovat. »To ni čas za kaznovanje, ampak za realno načrtovanje. Lahko si priznajo: »Letos mi ni šlo idealno – kaj pa lahko zdaj naredim, da iz tega vzamem največ? Začeti naj poskušajo s strukturiranjem: pregledajo, koliko časa imajo, katere obveznosti so ključne, in si naredijo učni načrt. Obenem pa je treba v mislih ohraniti, da vrednost osebe ni enaka uspehu na izpitih. Dovolj je, da naredijo najbolje, kar v danem trenutku zmorejo – to je zdravo izhodišče.«

Ob neuspehih in preobremenjenosti, lahko pride tudi do pomanjkanja motivacije. Hrovat poudari, da to pogosto ne pomeni lenobe, ampak je lahko znak preobremenjenosti, perfekcionizma ali notranjega konflikta.

»Pomaga, če si študent postavi realne, kratkoročne cilje, npr. »učim se 25 minut, nato 5 minut odmora«, saj to zmanjšuje odpor do začetka. Prav tako lahko pomaga ustvariti učni ritual – isto mesto, čas in vzdušje za učenje, kar ustvari psihološko pripravljenost. Motivacijo pa lahko okrepimo tudi tako, da se povežemo s smislom učenja – ne le »da opravim«, ampak »zakaj mi to nekaj pomeni«. Tu je pomembna notranja motivacija: ne le obveznost, ampak radovednost ali osebni razvoj.«

Poda tudi nekaj kratkih nasvetov:

• Namesto samega prebiranja zapiskov, priporoča zastavljanje vprašanj in nato aktivno priklicovanje iz spomina
• Učenje se v manjših delih, a večkrat skozi čas, ne vsega naenkrat.
• Med učenjem glasno pojasnjevanje, kaj snov pomeni in kako je povezana z drugim znanjem.
• Pojasnjevanje drugim je ena najbolj učinkovitih metod učenja.
• Uporaba domišljije in asociacije za lažje pomnjenje.
• Organiziranje informacije v vizualno strukturo – miselni zemljevid, diagram, tabela.
• Povezovanje snov s konkretnimi primeri iz življenja ali izkušenj.
• Priporoča, da se ne uči samo »kaj«, ampak tudi »zakaj«, »kako«, »kaj če...?«
• Učinkoviti so tudi mini kvizi, ki se lahko pripravijo – na papirju, v aplikaciji (npr. Anki, Quizlet), ali ustno.

Vaje in nasveti za umirjanje živčnega sistema

Med intenzivnim učenjem si je treba vzeti čas zase, zato Hrovat poudari pomen dihalnih vaj in druge krajše sprostitvene tehnike za umirjanje živčnega sistema.

»Študenti naj si dovolijo sočuten pogled nase – niso stroj, ampak človek, in ta človeškost zahteva prostor za nežnost, ne le za uspešnost.«

Za konec Hrovat doda še, da študenti pogosto pozabijo, da je iskanje pomoči znak moči in ne šibkosti. »Naj si dovolijo poiskati podporo – pri sošolcih, prijateljih, svetovalnih službah, psihoterapiji. Vzpostavljanje notranje varnosti in podpore zunaj sebe je eden najpomembnejših dejavnikov duševnega zdravja. In še nekaj: izpiti minejo – bolj kot ocena je pomembno, kako skozi to izkušnjo razvijamo odnos do sebe. Če je ta spoštljiv in razumevajoč, smo že opravili najtežji »notranji izpit«. Pomembno je, da kljub naporu in trenutkom dvoma vztrajamo, saj s tem ne gradimo le znanja, ampak tudi svojo sposobnost soočanja z neugodjem – razvijamo toleranco na frustracijo, kar nam bo koristila v številnih življenjskih situacijah.«