Golob postaja vse bolj podoben avtoritarnemu predhodniku

Pol leta pred volitvami je še povsem nejasno, kdo bo sestavljal prihodnjo vlado. Katere stranke bodo prestopile parlamentarni prag, ali sta res ogroženi SD in NSi? Kako močno bosta v njuno volilno telo zajedli stranki Demokrati Anžeta Logarja in Vladimirja Prebiliča? Kako močan bo na tokratnih volitvah antijašna sentiment; je res zvodenel, ker Robert Golob postaja vse bolj podoben avtoritarnemu predhodniku? Bodo volitve tokrat spopad idej in ne spet dveh posameznikov?

»Slovenska politika je že več kot desetletje ujeta v logiko negativne mobilizacije, kjer volivci glasujejo proti – ne za. Namesto vsebinskega tekmovanja idej spremljamo spopad emocionalne pripadnosti enemu izmed dveh polov. Ta dinamika ni le retorična, temveč je vtkana v institucionalne prakse, medijsko krajino in celo v zakonodajne postopke,« pravijo v krogu Vladimirja Prebiliča, ki pred ustanovitvenim strankarskim kongresom poudarja »normalnost«. In kaj naj bi to v politiki pravzaprav bilo?

»Ko govorimo o normalnosti, govorimo o zmernosti – ta ni pasivna sredina med skrajnostma, temveč aktivna in zahtevna drža, ki gleda celoto in se upira skrajnostim kot so avtoritarne skušnjave enega ali drugega pola. Namesto da bi politika gradila mostove, utrjuje jarke. Namesto da bi iskala rešitve, proizvaja konflikte kot del svoje strategije. Zato je zmernost temeljna varovalka pred populizmom in avtoritarnostjo,« poudarjajo pri Prebiliču. Demokrati Anžeta Logarja pa zagovarjajo sodelovanje in politično širino kot temelj nove paradigme, ki presega klasične delitve na levico in desnico.  

Skok odbojnosti Gibanja Svoboda

Javnomnenjske agencije za različne naročnike redno merijo podporo političnim strankam, ocene posameznih politikov in sprašujejo tudi, koga zagotovo ne bi volili.

Časnik Delo je tako pred dnevi objavil, kako se je gibal delež teh odgovorov in prikazal stopnjo odbojnosti (delež odgovorov na vprašanje, koga zagotovo ne bi volili) glavnih dveh strank vse od nastopa aktualne vlade do danes.

Graf kaže, da se je znižala odbojnost opozicijske SDS, ki je v določenem trenutku presegla 50 odstotkov, ko je vsak drugi vprašani zatrdil, da stranke Janeza Janše zagotovo ne bi volil. Na drugi strani pa je viden trend rasti odbojnosti Gibanja Svoboda, ki se je več kot potrojila in povišala za skoraj dvajset odstotnih točk.  

Kaj je razlog za to, smo vprašali dva politična analitika, Borisa Vezjaka in Roka Čakša. Oba ugotavljata, da večinsko naklonjen medijski prostor do predsednika vlade Roberta Goloba in njegove stranke očitno ni preprečil omenjenih sprememb v javnem mnenju. 

Delež odgovorov na vprašanje, koga zagotovo ne bi volili pri Gibanju Svoboda zrastel, SDS pa padel. Foto: zajem zaslona Delo

»Tolikšna osupljiva rast odbojnosti v sicer v medijsko prijaznem okolju kaže na neverjetno erozijo simpatij, verjetno zaradi razočaranja volivcev ob neverodostojnih ravnanjih in izjavah, slabo izpeljanih reformah, domačijskem kadrovanju, pri čemer je ustanovitev Dovosa z nekdanjim Janševim zaupnikom dr. Damirjem Črnčecem na čelu zgolj zadnji primer. Antijanšistični resentiment se je stopil, tudi zaradi tega, ker Golob postaja vse bolj podoben avtoritarnemu predhodniku. Pravzaprav bi tvegal tezo, da je za vse večjo odbojnost kriva predsednikova vse večja imitativnost Janše v slogu vladanja, kar pomeni, da se njegov antijanšizem preliva nazaj v janšizem, ljudje pa to opazijo,« ocenjuje dr. Boris Vezjak s Filozofske fakultete Maribor. 

Seveda postaja velika odbojnost dveh največjih rivalov priložnost za nove igralce, dodaja Vezjak, ki bodo averzijo do obeh s pridom izkoristili. Zgolj en primer: Vladimir Prebilič je najbrž iz istega razloga že izjavil, da ne želi sodelovati z nobenim, ne z Golobom in ne z Janšo.

Rok Čakš, odgovorni urednik portala Zanima.me, dodaja, da k odbojnosti Gibanja Svoboda, ki jo lahko dejansko izenačimo z odbojnostjo do predsednika vlade, prispevajo tudi brezobzirne metode delovanja, ki mnoge na levi spominjajo na Janševo SDS. Del levega volilnega telesa, mnenjskih voditeljev in zalednih centrov moči zato Goloba in Svobodo zavrača in iz teh krogov prihajajo nekatere ostre kritike, pa tudi kakšna afera, ki je in še bo po njegovem mnenju lahko zadela Roberta Goloba.

V Sloveniji je praviloma tako, da dominantna stranka, ki je na oblasti, zaradi znanega občega nezadovoljstva Slovencev nad oblastjo, sčasoma pridobiva na »odbojnosti« bližje kot smo volitvam, dodaja Čaks. Pri vladah Janeza Janše je to toliko bolj očitno zaradi strupene kritike, ki jo je s strani večinskih medijev desna vlada venomer deležna, na katero SDS običajno enako strupeno reagira. 

»Nesporno dejstvo je, da so večinski mediji do levih vlad bolj prizanesljivi, zato naraščanje odbojnosti stranke, ki jo pooseblja predsednik vlade, v bistvu izvira iz njihove lastne nesposobnosti zadostiti pričakovanjem, s katerimi so bili izvoljeni na oblast. Gibanje Svoboda je tipičen primer – nagovorili so rekordno število volivcev, a krati tudi rekordno število volivcev razočarali: ankete kažejo, da večina državljanov vendarle občuti, da po treh letih Golobove vlade živi slabše, da se je življenje bistveno podražilo, davki pa dvignili,« je prepričan Čakš.

Golob in Janša izenačena

Kot rečeno, podatki od volitev do danes kažejo tudi, da se je ocena obeh glavnih političnih igralcev precej spremenila. Golobova ocena je strmoglavila, graf kaže, da je v tem trenutku celo nižja od ocene Janše.

»Ko ima javnost nov politični strelovod v nosilcu oblasti, takrat se njegov glavni protagonist nekoliko znajde v senci. Volivci Janeza Janše ne krivijo za slabo stanje v državi, ta pa predvsem v mesecih pred volitvami zavzame bolj spravljivo, omehčano držo. To je tudi del strategije za pasivizacijo tistega dela volilnega telesa, ki je sicer razočaran nad levo vlado, vendar bi ga na volitve morda pripeljal »antijanša« sentiment. Ti so pa praviloma pomemben faktor pri prevešanju glasujoče večine na stran levega pola,« razmišlja ob teh rezultatih Rok Čakš.

Ocena dela Roberta Goloba je strmoglavila in v tem trenutku je ocena Janeza Janše nekoliko višja. Foto: zajem zaslona Delo

Boris Vezjak še ocenjuje, da grafa, ki ju poobjavljamo, kažeta dva različna, a povezana trenda slovenske politike: Golob je po prevzemu oblasti štartal visoko – z oceno okoli 3,2, nato pa še zrasel do vrhunca (3,37), očitno zaradi velike povolilne evforije in pričakovanj. Njegov motivacijski adut, antijanšizem, se je nato hitro stopil, zato je sledil skoraj linearen padec vse do konca 2023, ko je zdrsnil pod 2,5, od takrat pa je na podobnih vrednostih (zadnja meritev kaže 2,25). Po drugi strani se Janša blago vzpenja, od začetnih 2,2 je zanihal in nekajkrat presegel Goloba, v vmesnem času pa zaradi različnih napak vlade zmerno rastel. Tudi zadnja meritev kaže stabilnost in minimalno rast (2,44), vendar sta si zelo blizu. 

»Zdi se, da si je Golob svoj kapital dodobra zapravil in njegov padec je trajen, zato ne more biti posledica posameznih dogodkov ali afer. Na drugi strani tudi Janševa rast ni spektakularna, je pa stabilna in presenetljivo z manj odbojnosti kot pred letom 2022,« sklene Vezjak.