Janez Janša bi več volilnih okrajev, ker je Ljubljana premočna

Prva SDS Janez Janša poziva k povečanju števila volišč.

»Leta 1990 smo na plebiscitu glasovali na 4130 voliščih. Leta 2025 le še na dobrih 2900 voliščih. Leta 1990 je bilo volivcev 1.380.000. Leta 2025 nas je 1.700.000. Ukinili so nam preko 1200!!! volišč. Skoraj vsa na podeželju. Zato je v Ljubljani 20 odstotkov višja volilna udeležba. Volilna pravica ni enako zagotovljena za tistega, ki ima do volišča 100 metrov in za tistega, ki ima volišče oddaljeno 5 ali 10 in več kilometrov. Zahtevamo vrnitev volišč na podeželju. Lahko pa jih ukinjate v Ljubljani, če mislite da jih je preveč,« je zapisal na X.

Tudi prvak NSi Jernej Vrtovec opozarja na to na svojem Facebook profilu in ocenjuje, da gre pri ukinjanju volišč v Sloveniji za oddaljevanje od demokratičnega duha.

V Sloveniji smo priča postopnemu, na trenutke neopaznemu, a zato nič manj resnemu procesu: zapiranju in združevanju volišč po številnih volilnih okrajih. Volišča se zapirajo najpogosteje v manjših krajih, na podeželju in v razpršenih naseljih.

Največ volišč se je ukinilo v sedmi in osmi volilni enoti (Maribor in Ptuj). Tudi zato je v posameznih okrajih v teh dveh dveh volilnih enotah udeležba na volitvah najnižja v državi. Ljudem z volilno pravico dejansko omogočajo nemoteno glasovanje, kar gre za poseg v pasivno volilno pravico. Kar se na prvi pogled morda zdi tehnična odločitev ali racionalizacija stroškov, ima torej v resnici globoke demokratične posledice. Odločanje o tem, kje bodo ljudje volili in kako daleč bodo morali zato potovati, ni le logistika. Gre za vprašanje demokratičnih standardov, vprašanje dostojanstva državljanov in vprašanje odnosa države do ljudi.

Vsak državljan bi moral imeti možnost oddati svoj glas enostavno, hitro in brez dodatnih ovir. To je temelj demokratične kulture. V Sloveniji pa se dogaja nasprotno: ljudje iz oddaljenih zaselkov morajo danes do najbližjega volišča pogosto prepotovati več kilometrov, včasih tudi po cestah brez javnega prevoza. Za starejše, gibalno ovirane, ljudi brez avtomobila ali družine z majhnimi otroki je to realna ovira.

Če volišče postane preveč oddaljeno, če do njega ni javnega prevoza ali če pot do njega zahteva posebno organizacijo, potem glasovanje ni več dostopno. In ko dostopnost upade, upade tudi volilna udeležba. To pa ni v interesu nikogar, ki mu je mar za demokratične procese – razen tistih, ki računajo na apatijo ali otežen nadzor nad legitimnostjo volitev.

Argument, da je število volišč treba zmanjševati zaradi racionalizacije stroškov, ne zdrži resne presoje. Volitve so najvišji izraz demokratičnega odločanja. Demokracija ni strošek – je investicija v svobodo, stabilnost in odgovornost oblasti. Resna, napredna država ne varčuje tam, kjer ljudem omogoča temeljno državljansko pravico, je še dodal Vrtovec.