Pacient ima pravico do drugega mnenja, a priti do njega je včasih nemogoče

Poslanka Gibanja Svoboda in predsednica odbora za zdravstvo Tamara Kozlovič v poslanski pobudi poziva k bolj jasni ureditvi možnosti pridobitve zdravniškega drugega mnenja. »Name se je obrnilo več državljank in državljanov, ki so želeli pridobiti drugo mnenje zdravnika o ustreznosti svojega zdravljenja. Eden od primerov je bilo zdravljenje osebe, ki ji je po dolgotrajnem zdravljenju z zapleti konzilij odločil, da so možnosti zdravljenja izčrpane. Ko je ta oseba hotela zaprositi za drugo mnenje, jo je osebna zdravnica odslovila, češ da ni več možnosti zdravljenja,« piše Kozlovičeva v poslanski pobudi.

Na podlagi zakona o pacientovih pravicah ima pacient pravico do drugega mnenja. Pacient uveljavi pravico do drugega mnenja pri izvajalcu zdravstvenih storitev, pri katerem se zdravi. Če izvajalec zdravstvenih storitev te pravice ne more zagotoviti, pacientu uveljavitev pravice zagotovi pri drugem izvajalcu zdravstvenih storitev v okviru mreže izvajalcev javne zdravstvene službe, ki mu posreduje potrebno zdravstveno dokumentacijo.

»Žal jasnih podatkov o tem, koliko pacientov se odloči za pridobitev drugega mnenja v Sloveniji ni, saj jih nihče sistematično ne zbira, ne Ministrstvo za zdravje in ne Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zato dajem pobudo, da se začne s postopkom evidentiranja oziroma sistematičnega vodenja števila zaprošenih in izdanih drugih mnenj.«

S problematiko pridobivanja drugega mnenja se velikokrat srečujejo tudi zastopniki pacientovih pravic, ki vsako leto prejmejo številna vprašanje s tega področja. Ti ugotavljajo, da je zakonodaja na tem področju pomanjkljiva, na kar so po njihovih besedah že večkrat opozorili ministrstvo za zdravje, ugotavlja Kozlovičeva.

Pogosto je težava, pravi poslanka Gibanja Svoboda, da pot do drugega mnenja ni jasno definirana, in da ni niso nikjer zbrane oziroma predstavljene na enem mestu vse možnosti, ki so pacientom, ki si želijo pridobiti drugo mnenje, na voljo. Želi si jasne predstavitve praktičnih korakov in usmeritev, in ne golega navajanja členov zakona, ki velikokrat ne povedo ničesar.

Enemu od državljanov, ki se je obrnil name, je varuh pacientovih pravic obrazložil, da je v zakonu pomanjkljivost glede drugega mnenja, saj ni jasno, kdo naj bi to financiral ter da so večkrat na ministrstvo za zdravje posredovali popravek oziroma obrazložitev tega člena.

S to pisno poslansko pobudo zato ministrico poziva, da se za paciente, ki bi radi pridobili drugo mnenje pripravi pregledno, in praktično gradivo, ki bi ga prejeli tudi izbrani osebni zdravniki in zastopniki pacientovih pravic, s predstavljenimi koraki, kako pridobiti drugo mnenje ter da pripravijo predlog zakonodaje, ki bo nedvoumno opredelil podlago za financiranje drugega mnenja, kot tudi druga odprta vprašanja, na katere opozarjajo pacienti in zastopniki pacientovih pravic.