Vlada Giorgie Meloni načrtuje muzej spomina o eksodusu Italijanov z ozemlja nekdanje Jugoslavije, ki ima močan ideološki predznak, poslanec italijanske narodnosti pa predlaga njeno srečanje z Robertom Golobom. Foto: Thierry Monasse/Getty Images
Razstava, ki utegne razdvajati Slovenijo in Italijo
Za Slovenijo zaključena zgodba, Hrvaška svojega deleža sploh ni nakazala, Italija pa v odprtje novega muzeja o italijanskih izgnancih, ki so bežali »pred rdečo zvezdo, Titom in so bili žrtve komunističnega totalitarizma.« V Trstu smo obiskali razstavo o italijanskih izgnancih.
Poslanec italijanske narodnosti Felice Žiža si prizadeva za srečanje med italijansko premijerko in slovenskim predsednikom vlade. Žiža je sicer znan po tem, da sodeluje z vsemi vladami in tudi po preteklih izjavah, da ne praznuje praznika vrnitve Primorske matični domovini.
Ocene o italijanskih izgnancih so različne, zdi se, da se razlikujejo predvsem glede na to, katera država jih pripravi, vendar zgodovinarji se načeloma strinjajo, da gre za približno od 250.000 do 350.000 ljudi, ki so med letoma 1943 in 1956 morali zapustiti Istro (danes del Slovenije in Hrvaške), Kvarner in Dalmacijo, ker se niso želeli odreči svoji identiteti. To število vključuje: etnične Italijane, italijanizirane Slovence in Hrvate ter mešane družine.
Oktobra v Rimu, v Trstu razstava o italijanskih izgnancih že danes
Italijanska vlada je napovedala, da bo v Rimu odprla državni muzej spomina, posvečen izselitvi Italijanov iz nekdanje Jugoslavije in fojbam. Ideja za muzej o »ezulih« - ti so tema poenotenja italijanske politike – je v parlamentu v Rimu doživel soglasno podporo; pobudo zanj pa sta dala italijanska premierka Giorgia Meloni in nekdanji minister za kulturo Gennaro Sangiuliano.
Še prej, oktobra, pa bo v Rimu v prostorih kompleksa Vittoriano (gre za enega najpomembnejših simbolov italijanske nacionalne identitete in enotnosti), tudi razstava, nekakšna predhodnica Muzeja spomina.
To je projekt namenjen spominu, razumevanju in spravi, so zapisali.
Zgodbe izgnancev bodo tako 80 let po koncu druge svetovne vojne dobile posebno mesto, državni Muzej spomina. Nekatere zgodbe pa so že dolgo zbrane tudi ne daleč od slovenske meje, v Trstu. Obiskali smo Magazzino 18, takoimenovano skladišče, kjer lahko obiskovalci občasno – razstavni prostor si je namreč mogoče pogledati le ob predhodnem dogovoru in na vnaprej redko določene datume - že danes od blizu spoznajo tragične zgodbe množice Italijanov, ki so se iz različnih razlogov odločili za to, da zapustijo svoje domove.
Obiskovalcem razstave v Trstu na vodenem ogledu povedo, da so ezuli bežali pred rdečo zvezdo in komunističnim totalitarizmom. Kakšen bo poudarek razstave v Rimu in muzeja, ki ji bo sledil, ni jasno, so pa na pogovorih o njem sodelovali tudi predstavniki Regionalnega inštituta za kulturo Istre, Rijeke in Dalmacije (Istituto Regionale Per La Cultura Istriano-fiumano-dalmata), ki skrbi za tržaško razstavo.
Kako pa je s spravo med državami, kjer se je eksodus zgodil
Slovenija in Hrvaška sta 4. 7. 1996 sporazumno določili vsaka svoj znesek (delež) nasledenega dolga leta 1983 sklenjenem Sporazumu med SFRJ in Republiko Italijo o dokončni ureditvi vseh vzajemnih obveznosti iz 4. člena Osimske pogodbe (v nadaljevanju: Rimski sporazum). Dogovorili sta se, da bosta o razdelitvi in višini svojega prevzetega deleža (nesolidarni obveznosti) ločeno obvestili Italijo, kar je Slovenija takoj storila ter označila svoj dolg kot samostojen.
»Slovenija je januarja 2002 izpolnila svoje obveznosti s plačilom zadnjega obroka svoje celotne odškodnine za zapuščeno imetje italijanskih optantov po Rimskem sporazumu, zato šteje, da so njene obveznosti po 2. členu Rimskega sporazuma izpolnjene. Italijansko republiko je večkrat pozvala, da sporoči podatke za nakazilo sredstev. Ker Italija doslej teh podatkov ni posredovala, so sredstva na fiduciarnem računu (tedaj Dresdner Bank Luksemburg zdaj Commerzbank op.p.) še vedno v celoti na voljo za prevzem. Uradnih informacij, ali je Italijanska republika omenjena sredstva že prevzela, nimamo,« so zapisali na slovenskem zunanjem ministrstvu.
Slovenska odškodnina leži v luksemburški banki
Za Slovenijo je vprašanje optantskega premoženja z vplačilom celotne odškodnine za zapuščeno imetje italijanskih optantov zaključeno.
Slovenija je po Sporazumu od preostalega dolga nekdanje SFRJ (v višini 93.076.930 USD) prevzela 57.707.697 USD, Hrvaška pa 35.369.233 USD. Delež od leta 1996 ostaja nespremenjen, saj sporazum ne določa obrestovanja odškodnine.
Hrvaška svojega deleža ni nakazala
S hrvaškega zunanjega ministrstva so nam sporočili, da imata Hrvaška in Italija zelo tesne, dobrososedske in partnerske odnose, vsa občutljiva vprašanja pa rešujeta prek diplomatskih stikov.
»Hrvaška je že večkrat izrazila pripravljenost (za poplačilo obveznosti op.p.) in prosila za dostavo računov, da bi lahko izpolnila preostali del obveznosti do Italije, ki izhaja iz 4. člena pogodbe, podpisane v Osimu leta 1975, vendar se Italija na naše pobude doslej ni odzvala,« so zapisali.
Na vprašanje, kako gledajo na odprtje novega muzeja in razstave, niso odgovorili, kakor tudi ne, ali so se o vprašanju izplačila odškodnine pogovarjali z vlado Giorge Meloni. Pač pa so poudarili, da je sodelovanje med Hrvaško in Italijo izjemno razvito na številnih področjih skupnega interesa in da uspešno izvajajo številne projekte s srečanji na vseh ravneh, ki jih zaznamujejo iskreni pogovori o vseh temah, ki nas povezujejo, so še zapisali.
Mediji so sicer večkrat pisali, da Hrvaška in Italija gledata različno na odgovornost tega zgodovinskega dejanja. Hrvaška namreč izgnanstvo Italijanov opisuje kot dejanje, ki je povezano z nekdanjo Jugoslavijo in ne Hrvaško. In zato pod vprašaj postavlja tudi odgovornost in poplačilo odškodnine.
Kaj pa Italija?
Z vprašanji smo se obrnili tudi na italijansko zunanje ministrstvo v Rimu ter italijansko veleposlaništvo v Ljubljani.
Spraševali smo jih o tem, ali so denar prevzeli, zakaj, da oziroma ne. Ali se v zvezi s tem pogovarjajo s slovensko vlado in ali bodo na razstavo povabili tudi slovenske predstavnike vlade. Vendar po skoraj mesecu dni odgovorov nismo prejeli.
Tudi slovensko zunanje ministrstvo pod vodstvom Tanje Fajon smo vprašali, ali so se v zvezi z odškodninami in vprašanjem italijanskih izgnancev pogovarjali s predstavniki italijanskega zunanjega ministrstva.
»Ker je Slovenija Italijo v preteklosti že večkrat pozvala k prevzemu omenjenih sredstev, tega v zadnjem obdobju v pogovorih na najvišji ravni ni več izrecno izpostavljala,« so sporočili s slovenskega zunanjega ministrstva.
Neuradno Italija priznava, da je Slovenija poplačala svoj dolg, vendar tega javno ne izpostavlja, saj gre za izjemno občutljivo notranjepolitično vprašanje. Med drugim naj bi bil z razrešitvijo ezulskega vprašanja ogrožen tudi obstoj ezulskih organizacij, kjer obstajajo pomisleki, da bi države naslednice morale plačati več. Vprašanje ezulov in njihovega premoženja tako še vedno - tudi 80 let po koncu druge svetovne vojne - obremenjuje odnose med Italijo, Hrvaško in Slovenijo.
