Slovenija je v obdobju 2022–2026 na področju obrambe zagotovo naredila korak naprej. Vendar odgovora na vprašanje, ali je bojna sposobnost slovenske vojske danes za štiri milijard evrov boljša kot pred štirimi leti, pravzaprav nimamo.
Foto: Borut Cirnski, Slovenska vojska
Za obrambo porabili štiri milijarde evrov. Kaj smo dejansko pridobili?
Ko je vlada Roberta Goloba junija 2022 prevzela mandat, je v koalicijski pogodbi napovedala posodobitev obrambne politike, okrepitev profesionalne vojske in večjo vlogo Slovenije v okviru EU in Nata. Štiri leta kasneje ministrstvo za obrambo (MORS) govori o »najobsežnejši posodobitvi obrambnega sistema v zgodovini države«. Toda ali podatki to trditev potrjujejo? Kaj je Slovenija dobila za več kot štiri milijarde evrov, kolikor smo v mandatu Goloba zapravili za obrambo.
Februarja 2022 se je Evropa zbudila v novo varnostno realnost. Ruska invazija na Ukrajino je razbila iluzijo, da je klasična vojna na evropskih tleh stvar preteklosti. Vojskovanje so začeli oblikovati droni, umetna inteligenca, satelitski nadzor in kibernetski napadi, ki jih pogosto sponzorirajo države. Začele so se spreminjati prioritete Združenih držav Amerike do zavezništva NATO, kar je evropske članice – tudi Slovenijo – postavilo pred dejstvo: več odgovornosti in več denarja za lastno obrambo.
V takšnih razmerah je junija 2022 oblast prevzela vlada Roberta Goloba. Mandat je začela v času, ko se je varnostno okolje dobesedno spreminjalo iz tedna v teden. Zadnje leto pa so se pritiski še stopnjevali – tako zaradi negotovosti glede prihodnje ameriške politike do Nata kot zaradi vse glasnejših pozivov zaveznikov, naj Slovenija končno doseže in preseže obrambni prag dveh odstotkov BDP.
Golobova vlada je zato na področju obrambe postala ena najaktivnejših v zgodovini samostojne Slovenije – vsaj po številu sprejetih dokumentov, porabljenem denarju ter tudi angažmaju vodilnih politikov na tem področju. Celo koalicijska stranka Levica, ki se sicer načeloma zavzema za izhod Slovenije iz Nata, je podpirala ali pa vsaj molčala ob vse večjem trošenju državnega denarja za obrambo.
Toda ali povečane ambicije na papirju pomenijo tudi večjo dejansko bojno pripravljenost Slovenske vojske? In ali je Slovenija danes, štiri leta po začetku vojne v Ukrajini, res bolj varna kot ob začetku mandata?
V iskanju odgovora na to vprašanje smo poizkusili ugotoviti, v kakšnem stanju je danes Slovenska vojska – še posebej ob dejstvu, da je Slovenija v letih od 2022 in do 2025 za obrambo namenila okoli štiri milijarde evrov javnih sredstev.
Dual use: rešitev ali računovodska akrobacija?
Projekti in zmogljivosti dvojne rabe naj bi hkrati služili obrambi in civilnim potrebam. Vlada je v strateških dokumentih večkrat poudarila, da želi obrambne investicije povezati z razvojem infrastrukture, tehnologij in industrije, ki koristijo tudi širši družbi – od kibernetske varnosti in satelitskih sistemov do logistične infrastrukture in energetske odpornosti.
Na prvi pogled gre za sodoben pristop, ki sledi trendom v EU. Evropska komisija že več let spodbuja vlaganja v tehnologije dvojne rabe, predvsem na področju umetne inteligence, dronov, komunikacij in zaščite kritične infrastrukture. Tudi Nato vse bolj poudarja odpornost (resilience) kot del obrambne pripravljenosti.
Težava pa nastane pri vprašanju – kaj se dejansko šteje v obrambne izdatke?
Vlada Roberta Goloba trdi, da je Slovenija lani presegla dva odstotka BDP za obrambo. Po njihovem pojasnilu naj bi k temu pomembno prispevali tudi projekti dvojne rabe. Vendar neuradne informacije iz zavezništva kažejo drugačno sliko.
Kot smo razkrili 9. februarja, naj bi tik pred rednim obiskom Natove ekspertne skupine v okviru »NATO Defence Planning Process« v Slovenijo prispela depeša, v kateri naj bi slovenski veleposlanik pri Natu Andrej Benedejčič prenesel opozorila zavezništva, da Slovenija ni dosegla obljubljenih dveh odstotkov BDP, hkrati pa naj bi bila bojna pripravljenost nizka in da prihaja do erozije bojne moči. MORS obstoja depeše ni zanikal, a dokumenta ni želel razkriti (in ga še vedno ne želi razkriti), ker nosi oznako tajno.
Če drži, da Slovenija do cilja dveh odstotkov BDP prihaja predvsem z vključevanjem projektov dvojne rabe, se postavlja ključno vprašanje: ali gre za resnično krepitev vojaških zmogljivosti ali za širšo interpretacijo Natove metodologije?
Natova pravila sicer dopuščajo, da se v obrambne izdatke vštevajo določeni projekti, ki povečujejo odpornost države – vendar le, če so neposredno povezani z obrambnimi zmogljivostmi. Meja med legitimno dvojno rabo in statističnim napihovanjem številk pa je tanka.
Slovenijo so pri Natu sicer pohvalili zaradi nakupa protiletalskega sistema IRIS-T SLM. Toda ravno na področju ključnih bojnih zmogljivosti (8x8, bataljonska skupina, kadrovska popolnjenost) ostajajo odprta vprašanja.
Med največji projekti dvojne uporabe so bile investicije v infrastrukturo (letališče Cerklje), kibernetsko varnost (33 milijonov evrov), nadgradnje vojašnic (Cerklje, Postojna, Ljubljana) ter vojaška bolnišnica Petra Držaja (87 milijonov evrov).
Edini svetel projekt še ne operativen
V obdobju 2022–2026 je Slovenija za obrambo namenila več okoli štiri milijarde evrov javnih sredstev. Vlada Roberta Goloba se rada pohvali, da gre za zgodovinsko modernizacijo Slovenske vojske. A ko pogledamo največje projekte (brez že omenjenih primerov dvojne rabe), se pokaže precej bolj zapletena, morda pa tudi manj triumfalna slika.
Največja investicija tega mandata je pristop k nakupu protiletalskega sistema IRIS-T v sodelovanju z Nemčijo. Ocenjena vrednost prve baterije znaša približno 200–250 milijonov evrov.
Gre za strateški projekt, ki ga hvali tudi NATO. Sistem neposredno krepi bojno moč – to ni “dual use” investicija, temveč klasična vojaška zmogljivost.
Potrebno pa je opozoriti: sistem še ni operativen. Gre za večletni projekt integracije in usposabljanja, katerega polna zmogljivost bo dosežena šele v prihodnjih letih.
Helikopterji AW139M: investicija na papirju
Druga velika investicija je nakup šestih helikopterjev AW139M (190–200 milijonov evrov). MORS ta projekt navaja kot dokaz modernizacije, čeprav helikopterji verjetno bolj spadajo v dvojno rabo kot pa na področje bojne pripravljenosti.
Težava? Dobava je predvidena šele v letih 2027–2028 – torej po koncu mandata te vlade. V obdobju 2022–2026 ni bil dobavljen niti en nov helikopter, čeprav se sredstva že knjižijo kot investicija.
Operativnost obstoječe flote torej ostaja omejena. Zadnje javno dostopno Poročilo o pripravljenosti SV (2020) je opozarjalo na starost flote Cougar in Bell-412 ter vzdrževalne izzive. MORS sicer poudarja rast intervencij HNMP, a več intervencij pomeni večjo obremenitev stare opreme – ne nujno večje zmogljivosti.
Spartan: projekt prejšnje vlade
Obe transportni letali Spartan C-27J (129 milijonov evrov) sta začeli operativno delovati v tem mandatu, vendar je bila pogodba podpisana že leta 2021.
To je pomembna zmogljivost za strateški transport, a politično pripisovanje projekta aktualni vladi je vsaj delno zavajajoče.
8x8: največja praznina
Največja obrambna investicija okoli katere se kot mačka okoli vrele kaše vrti Slovenija, je projekt bojnih vozil 8x8. Po izstopu iz programa Boxer leta 2022 Slovenija še vedno ni podpisala pogodbe z drugim dobaviteljem. MORS nakup osemkolesnikov označuje kot projekt “v teku”.
To pomeni, da Slovenija še vedno nima srednje bataljonske bojne skupine v polni opremi. Gre za zavezo, ki jo je Slovenija dala Natu že pred več kot desetletjem.
Natovi dokumenti iz ciklov NATO Defence Planning Process že več let opozarjajo na zamude pri vzpostavitvi te zmogljivosti. Slovenija je v tem segmentu med državami z dolgotrajnimi odstopanji od ciljev.
Kadri: Koliko vojakov ima Slovenija?
Tako kot v gospodarstvu se tudi v vojski soočajo s pomanjkanjem kadrov. V nasprotju z gospodarstvom pa vojakov v Sloveniji ne primanjkuje le zadnja leta, temveč že desetletja.
Iz ministrstva za obrambo so sporočili, da je Slovenska vojska februarja 2026 imela 6.169 pripadnikov stalne sestave in 1.366 pripadnikov pogodbene rezerve. Trenutno je v vojaško službo vpoklicanih 231 pogodbenih rezervistov, tako da je aktivnih pripadnikov Slovenske vojske skupaj 6400.
Res je, da je bilo leta 2025 v stalno sestavo zaposlenih novih 379 novih pripadnikov, kar je največ doslej. Toda istočasno je vojsko zapustilo 217 ljudi.
|
Nove zaposlitve v Slovenski vojski |
Častniki |
Podčastniki |
Vojaki |
Višji vojaški uslužbenci |
Nižji vojaški uslužbenci |
Civilne osebe |
Skupaj |
|
2022 |
15 |
4 |
123 |
12 |
13 |
19 |
186 |
|
2023 |
21 |
2 |
225 |
19 |
30 |
37 |
324 |
|
2024 |
35 |
2 |
194 |
29 |
39 |
46 |
345 |
|
2025 |
28 |
5 |
236 |
35 |
20 |
55 |
379 |
|
2026 (do 24. 2.) |
|
3 |
43 |
6 |
2 |
7 |
61 |
Velik del “rekordne” rasti izvira iz pogodbene rezervne sestave, ki se je povečala na 1.316 pripadnikov. Toda rezervna sestava ni stalna operativna sila. Rezervisti imajo druge službe, njihova razpoložljivost in usposobljenost pa sta omejeni. Povečanje rezervistov tako ne pomeni avtomatskega dviga bojne moči.
Podobno velja za štipendijski program. Številka 776 aktivnih štipendistov zveni impresivno, vendar ti kadri šele prihajajo – in ni nobenega zagotovila, da bodo po končanem izobraževanju tudi dejansko ostali v sistemu.
MORS poudarja tudi uspeh prostovoljnega služenja vojaškega roka. Lani ga je opravilo 203 mladih, od katerih naj bi se jih kar nekaj po trditvah MORS vključilo v stalno ali rezervno sestavo. Toda ob več kot 6000 pripadnikih stalne sestave ta številka ne pomeni strukturnega preloma, temveč bolj ali manj le blaženje odhodov in upokojitev.
MORS trdi, da s trenutnim sistemom popolnjevanja “dosega ali celo presega načrtovane cilje” in da ne razmišlja o spremembi profesionalnega modela. Torej o ponovni aktivaciji naborništva. So pa na Domovini pred tedni razkrili, da so na MORS januarja letos pripravili interni akt, ki je osnova za ponovno uvedbo obveznega vojaškega služenja oziroma naborništva. Akt ni v veljavi.
Ministrstvo priznava, da del zmogljivosti za izpolnjevanje Natovih ciljev še ni vzpostavljen in da se bodo enote šele opremljale in usposabljale. To pomeni, da kadrovski “pozitivni trend” še ne pomeni takojšnje operativne prednosti.
Slovenska vojska je v obdobju povečanih geopolitičnih tveganj res začela zapirati kadrovsko vrzel.
Toda rast za 379 pripadnikov v letu, ko je obrambni proračun rekordno visok, še ne pomeni preobrata.
Morda bi lahko govorili o stabilizaciji sistema, ki je bil dolga leta podhranjen – ne pa o trendih, ki kažejo, da je profesionalni model slovenske vojske vendarle dolgoročno vzdržen.
Kakšna je torej bojna pripravljenost slovenske vojske?
Na Morsu pojasnjujejo, da je poročilo o pripravljenosti v pripravi, predsednici republike naj bi ga predstavili 27. marca 2026. Širša javnost pa do njega ne bo imela dostopa.
To ni nepomembna podrobnost. Zadnje javno dostopno poročilo o pripravljenosti Slovenske vojske (2020) je pokazalo, da je bila večina enot ocenjenih kot delno pripravljenih ali omejeno pripravljenih.
Danes, šest let kasneje, ko so obrambni izdatki bistveno višji, MORS javnosti ne želi razkriti, koliko enot je bojno pripravljenih, koliko jih izpolnjuje standarde CREVAL (Combat Readiness Evaluation) in koliko čet je dejansko sposobnih delovanja v primeru vojne.
Povedano drugače, dokument bo povedal, ali je slovenska vojska danes sploh sposobna braniti Slovenijo.
