side-text
Foto: Tamino Petelinšek/Domovina

Dr. Aleš Štrancar je s svojo ekipo preprečil polastitev slovenske družbe in skozi prisilno poravnavo podjetje z velikim kapitalom v znanju in razvoju rešil. Foto: Tamino Petelinšek/Domovina

Pravosodje

Bo sodišče na Dunaju družbi BIA Separations sodilo bolj pošteno od tistega v Eisenstadtu?

Uspešno slovensko biotehnološko podjetje iz Ajdovščine BIA Separations, ki ga je do nedavnega vodil soustanovitelj dr. Aleš Štrancar, se tudi po prodaji nemški multinacionalki Sartorius leta 2020 (zdaj se imenuje Sartorius BIA Separations) še vedno sooča s sodnimi postopki v Avstriji. Avstrijsko sodstvo se med drugim otepa očitkov o kršitvi pravice do poštenega sojenja in o pristranskosti.

Spomnimo, za potrebne finančne vložke na začetku razvoja so pri BIA Separations iskali finančne vlagatelje (med drugim sklade tveganega kapitala), ki so jih v letu 2007 tudi našli, in sicer v Avstriji. Zaradi zahtev novih vlagateljev so v Avstriji ustanovili BIA Separations GmbH, na to družbo pa so prenesli tudi lastništvo slovenske družbe. Ustanovitev holdinga v »bolj ugledni Avstriji« naj bi družbi BIA Separations pomagalo pri prepričevanju novih vlagateljev in prodorih na nove trge.

Toda, kot je v lanskem intervjuju za tednik Domovina razložil dr. Aleš Štrancar, so se ljudje, ki so zagotovili posojila tveganega kapitala, dejansko želeli polastiti slovenskega podjetja, vsega znanja in razvoja ajdovske ekipe.

Namesto da bi svoja posojila pretvorili v lastniške deleže, kot je to običajno, so podjetje želeli finančno izčrpati, ga prevzeti za simbolično ceno in kasneje drago prodati, je pojasnil. Kot kaže, so se pri tem vlagatelji zanašali na to, da bodo te cilje lažje dosegli v domači Avstriji, kot bi jih v Sloveniji. Pri tem Štrancar med drugimi izpostavlja sporna ravnanja vlagatelja Josefa Schrolla in direktorja avstrijske BIA Separations Franza Krejsa, v kasnejši fazi pa tudi ravnanja stečajnega upravitelja te družbe, odvetnika mag. Michaela Wagnerja.

Preprečitev prevzema družbe

Avstrijsko BIA Separations so po besedah dr. Štrancarja spravili v stečaj z željo, da bi se lahko po nizkih cenah polastili njenega premoženja. Enako so nameravali storiti tudi s slovensko družbo, kar pa je Štrancar s svojo ekipo preprečil in skozi prisilno poravnavo podjetje z velikim kapitalom v znanju in razvoju rešil.

Leta 2020 je bilo nato prodano nemški multinacionalki Sartorius za 360 milijonov evrov.

Od takrat pa se nekateri avstrijski vlagatelji, ki so, kot kaže, preračunljivo stavili na načrte Schrolla in njegovih podpornikov,  trudijo na sodiščih v Avstriji dokazati, da so bili oškodovani. 

Na pobudo stečajnega upravitelja Wagnerja poteka, oziroma je potekalo v Avstriji več sodnih postopkov zoper slovensko BIA Separations in Štrancarja. Wagner je zoper dr. Štrancarja vložil tudi številne kazenske ovadbe, med drugim zaradi domnevne goljufije in zlorabe interesov upnikov. Vse so bile zavržene razen ene, kjer se je postopek končal brez obsodbe. 

Sporna delna sodba

Je pa maja lani deželno sodišče v Eisenstadtu izdalo delno sodbo, v kateri je ugotovilo, da nekatere spremembe pogodb o sodelovanju med avstrijskim in slovenskim podjetjem iz leta 2007 niso veljavne in iz tega izpeljalo, da ima avstrijska družba še vedno pravico do distribucije določenih izdelkov slovenske družbe in da bi avstrijska družba lahko imela pravico do določenih pravic intelektualne lastnine, katerih imetnik je trenutno slovenska družba. 

Alešu Štrancarju in Mateju Penci (zastopnik enega od vlagateljev) je sodišče v obrazložitvi delne sodbe očitalo, da naj bi na neustrezen način spreminjala vsebino teh pogodb, pri čemer naj bi z ohranitvijo prvotnega datuma na podpisanih dokumentih želela ohranjati vtis, da je bila že osnovna pogodba iz leta 2007 takšna. Štrancar je to zanikal in pojasnil, da so bile vse spremembe pogodb narejene transparentno in z vednostjo in odobritvijo odbora družbenikov in vseh odločevalcev v družbi.

Izrecno je tudi zanikal, da bi bile kakršnekoli spremembe pogodb dogovorjene zato, da bi se škodilo avstrijski družbi, saj so predstavniki obeh podjetij na avstrijsko in slovensko družbo vselej gledali kot na ekonomsko celoto in se borili za to, da bi se obe družbi sanirali, kar pa jim je bilo v primeru avstrijske družbe načrtno preprečeno. V Sloveniji se Wagnerju ta namera ni posrečila.  

Slovenska družba se je zoper delno sodbo pritožila, zadevo zdaj obravnava višje sodišče na Dunaju.

Če bo sodišče na Dunaju pritožbi ugodilo, delna sodba iz Eisenstadta ne bo postala pravnomočna. Ravno pravnomočnost te sodbe pa je pogoj za to, da bi deželno sodišče sploh lahko začelo obravnavati finančne posledice domnevno spornih ravnanj. Konkretnih zahtevkov stečajni upravitelj zaenkrat sploh še ni postavil, saj trdi, da mora za to najprej dobiti vse potrebne podatke od slovenske družbe. 

Kršitev osnovnih pravnih načel

A sojenje v Eisenstadtu priča, da imajo tudi v Avstriji velike težave z delovanjem sodstva. V pritožbi zoper delno sodbo slovenska BIA Separations med drugim izpostavlja, da je sodišče v postopku uporabilo dokaze, ki jih ne bi smelo in da je bila slovenska družba prikrajšana za pravico, da se do nekaterih ključnih dokazov izjasni.

Ravno to, da imata obe strani možnost odgovoriti na trditve nasprotne strani, je bistveni element poštenega sojenja, kar je bilo BII Separations onemogočeno. Kršitev pravice do poštenega postopka pa bi morala imeti za posledico ničnost sodbe, piše v pritožbi.

Poleg tega iz delne sodbe izhaja stališče sodišča, da naj bi že pred letom 2007 obstajal ustni dogovor o ekskluzivni pravici avstrijske družbe, da po svetu prodaja izdelke slovenske BIA Separations. Brez časovne omejitve in brez plačila za pravice do distribucije. Toda obramba to odločno zanika in poudarja, da je sodišče tu preseglo svojo pristojnost, saj niti Wagner v svojem zahtevku česa takšnega ne trdi. Nasprotno: vse priče so potrdile, da je bila distribucija urejena pisno in to izključno v sporazumu o sodelovanju iz 2007. Usten, brezplačen in časovno neomejen ekskluziven distribucijski dogovor bi predstavljal nedopusten dogovor v škodo slovenske hčerinske družbe (njeno nedopustno izčrpavanje) in bi bil v nasprotju s pravili o ohranjanju kapitala. 

Sodišče je s prekoračitvijo svojih pristojnosti samo ustvarilo novo dejansko stanje in nanj oprlo odločitev. S tem je stopilo iz vloge razsodnika v vlogo pomočnika ene od strank postopka. Gre za kršenje razpravnega načela in tudi načela nepristranskosti. 

S takšnimi kršitvami osnovnih pravnih načel se torej sooča slovenska BIA Separations skupaj z dr. Štrancarjam v Avstriji.

Medtem je slovensko sodstvo dokončno zavrnilo avstrijskega stečajnega upravitelja Wagnerja, ki je od ajdovske družbe zahteval 83 milijonov evrov.