Država nezakonitost rešuje na hrbtih nadarjenih otrok

Pisali smo, da je med kandidati za pridobitev Zoisovih štipendij kar nekaj takih, ki štipendije niso dobili, saj tekmovanja, na katerih so dosegli izjemne dosežke, glede na določbo pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij, niso bila financirana iz ustreznih javnih sredstev. Nekateri od zavrnjenih kandidatov so zato sprožili tožbe.

Višje delovno in socialno sodišče je v enem od takih primerov aprila 2022 ugotovilo, da določba tretjega odstavka 5. člena pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski pogoj državnih tekmovanj, sofinanciranih iz javnih sredstev. Kot dodaten pogoj namreč določa, da mora biti organizator tekmovanja kadarkoli v preteklih treh letih od tekmovanja, na katerem je prišlo do izjemnega dosežka, upravičen do sofinanciranja na podlagi javnega razpisa neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika, oziroma mu je financiranje zagotovilo ministrstvo za šolstvo neposredno.

»Takšna dikcija podzakonskega akta nedvomno oži opredelitev v 24. členu zakona o štipendiranju, ki v prvi alineji prvega odstavka za izjemne dosežke predpisuje le, da gre za najvišja mesta iz znanja ali raziskovanja na državnih tekmovanjih, ki so sofinancirana iz javnih sredstev. Določba pravilnika je zato dejansko v nasprotju s 153. členom Ustave, po katerem morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo in zakoni,« je sklenilo Višje sodišče.

Kljub temu torej, da sodišča v sodbah pišejo o neustavnosti pravilnika, pa državni odvetniki, ki zastopajo ministrstvo za delo, družine in socialne zadeve, vztrajajo z ugovori na sodbe in podaljšujejo sodne postopke. Zanimalo nas je, zakaj ne sledijo sodbam sodišč. In zlasti, kakšno sporočilo dajejo državljanom, ko ne upoštevajo sodb.

(Ne)odvisno državno odvetništvo 

Generalna državna odvetnica Ana Kerševan je pred časom povedala, da državno odvetništvo svoje pristojnosti »opravlja povsem samostojno in avtonomno, s čimer krepi in zagotavlja varstvo pravne države ter skrbi za varstvo človekovih pravic in javnih koristi, zaradi česar je nepogrešljiv del širšega pravosodnega sistema.[…] Država potrebuje zastopnika, ki ne bo zastopal le interesov vsakokratne oblasti, ampak bo hkrati garant načela pravne države, načela enakosti pred zakonom, varstva človekovih pravic in drugih najvišje varovanih pravic in interesov.« Vir:https://ustava.si/wp-content/uploads/2023/09/Spreminjanje-ustave-WEB-1.pdf

Glede na izjavo Kerševan in v uvodu predstavljeno tematiko se sprašujemo, ali je državni zastopnik še garant načela pravne države, če ne prisluhne sodbi sodišča? V kakšnem smislu na primeru tožb glede Zoisovih štipendij državno odvetništvo deluje avtonomno ter zagovarja pravno državo in varstvo človekovih pravic in NE zgolj interesov vsakokratne oblasti (ministrstva za delo, družino in socialne zadeve)?

Na državnem odvetništvu so odgovorili, da je treba njegovo samostojnost in avtonomnost razlagati znotraj okvira pooblastil in pristojnosti, ki mu jih daje zakon.

»Državni odvetniki so samostojni pri oblikovanju pravne analize in stališč, ki jih zastopajo v notranjem razmerju (tj. v razmerju do zastopanega subjekta). V sodnih postopkih pa lahko prek posameznih procesnih dejanj (tožba, pravna sredstva, poravnava ipd.) svoja pravna stališča praviloma uveljavljajo le, če z njimi soglaša tudi zastopani subjekt.«

Trenutna zakonska ureditev torej popolne neodvisnosti državnim odvetnikom pri zastopanju stranke ne daje. Zato si državno odvetništvo že vrsto let prizadeva za spremembo zakona, ki bi okrepila položaj državnih odvetnikov in njihovim pravnim stališčem dala večjo veljavo; v kontekstu teh prizadevanj je treba razumeti tudi navedene izjave generalne državne odvetnice, so pojasnili na državnem odvetništvu. 

Nadarjeni bodo kot kaže čakali na presojo Vrhovnega sodišča

Ob tem dodajajo, da je vsebina zastopanja in procesnih dejanj pred sodiščem odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera. Postopki, tudi kadar se nanašajo na isto področje, so po njihovih besedah vsebinsko pogosto različni: v njih so lahko zatrjevana različna dejstva ali dokazi, ki potekajo pred sodišči različnih stopenj.

»V številnih primerih glede bistvenih vprašanj še ni izoblikovana enotna sodna praksa, ta pa se v pomembnem delu oblikuje tudi na podlagi sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Zato je v nekaterih primerih postopke potrebno in smiselno nadaljevati ter sporna vprašanja razčistiti tudi v postopkih z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Ustaljena sodna praksa lahko nato prispeva k oblikovanju ustreznejših sistemskih rešitev in zakonodajnih sprememb, hkrati pa pripomore k učinkovitejši obravnavi še odprtih spornih razmerij, saj praviloma poveča možnosti za mirno reševanje sporov.«

Iz tega pojasnila državnega odvetništva izhaja, da bo treba glede rešitve problematike dodeljevanja Zoisovih štipendij čakati še na sodbo Vrhovnega sodišča. In tako dolgo bodo čakali tudi opeharjeni štipendisti. 

Avbelj: Birokratska brezbrižnost

Pravnik dr. Matej Avbelj, ki je v zvezi z Zoisovimi štipendijami za Pravno prakso napisal članek »Kako se ministrstvo norčuje iz pravne države in dijakov« je zgornje pojasnilo državnega odvetništva opisal kot strokovno korektnega, ki pa po njegovem hkrati zamegljuje bistvo, da država lastno nezakonitost rešuje na hrbtih nadarjenih otrok.

»Namesto da bi jo popravila, kot veleva ustaljena sodna praksa, vztraja pri sodnih postopkih, katerih izid je vnaprej znan. Temu se reče birokratska etika brezbrižnosti.«