Dr. Janez Štrancar: Odgovore, na katere smo nekoč čakali mesece, danes dobimo v 30 urah

Če je bilo nekoč treba dolgo čakati na odgovor na vprašanje, kako določena kemikalija vpliva na naše zdravje, je danes mogoče odgovor dobiti v manj kot dveh dneh. Slovensko visokotehnološko podjetje Infinite, ki ga vodi molekularni biofizik Janez Štrancar, je razvilo tehnologijo, osredotočeno na počasi razvijajoče se bolezni. Odgovore na kompleksna vprašanja iščejo s pomočjo in vitro digitalnih dvojčkov, ki predstavljajo alternativo poskusom na živalih ter prinašajo pomembne novosti na področju farmacije in zdravljenju nekaterih bolezni.

Z dr. Janezom Štrancarjem smo se pogovarjali pred prihajajočim kongresom MSS2026, ki bo na Bledu potekal od 13. do 16. septembra in bo gostil vodilne svetovne strokovnjake s področja biofarmacije. Štrancar kongres vidi kot odlično priložnost, da se strokovnjaki povežejo in pokažejo, kaj znajo.

Janez Štrancar je doktor fizike in profesor, njegovo raziskovalno področje pa je eksperimentalna molekularna biofizika. Na Institutu Jožef Stefan je vodil laboratorij, v katerem se že več kot desetletja ukvarjajo z razumevanjem in odkrivanjem mehanizmov sprožanja bolezni. Razvijali so nove metodologije, predvsem na področju napredne spektroskopije in mikroskopije, iz tega laboratorija pa je pozneje zraslo podjetje Infinite.

»Vedno smo bili zelo aplikativno usmerjeni. Ni nam bilo dovolj zgolj razumeti, kako stvar deluje. Želeli smo to znanje nekje uporabiti – v fotoniki, pri razvoju terapevtike, medicinskih postopkov zdravljenja in tako naprej. Velike javne ustanove so bistveno prepočasne in premalo osredotočene na to, da bi stvar hitro prišla na trg. Tudi poslovni model javnih raziskovalnih institucij takšnega dela ne spodbuja dovolj,« pojasni razloge, zakaj se je podal na samostojno podjetniško pot.

Štrancar pove, da so bili med letoma 2016 in 2020 del velike evropske mreže, novembra 2017 pa so na enem od sestankov prepoznali poslovno priložnost. Ugotovili so, da imajo znanje, ki ga konkurenca nima, in rodila se je ideja o podjetju.

Odgovor v tridesetih urah

Cilj Štrancarjevih raziskav je, da bi s svojo tehnologijo in modeli lahko popolnoma nadomestili poskuse na živalih. Medtem ko se širša javnost pogosto osredotoča predvsem na etični vidik takšnih poskusov, raziskovalci opozarjajo še na drugega – čas in z njim povezane visoke stroške. Štrancarjeva ekipa takšne poskuse že razvija za podjetja, ki razvijajo nove materiale.

»Danes lahko povemo, ali njihov material negativno vpliva na dolgoročno zdravje. Še nedavno smo trdili, da je en teden hitro za nekaj, kar se sicer razvija dvanajst mesecev, danes pa lahko naše podjetje vpliv materialov na zdravje napove že v tridesetih urah. To je res kratek čas za napoved, ali se bo neko kronično vnetje pojavilo čez dvanajst mesecev, če bo človek vdihoval določen material.«

Ker se tehnologija razvija izjemno hitro, bi si Štrancar želel, da bi se temu razvoju hitreje prilagajale tudi institucije v Evropi in drugod po svetu. Postopki prepoznavanja in potrjevanja novih tehnologij so po njegovem mnenju prepočasni. Kot primer navaja OECD, kjer lahko postopek odobritve nove tehnologije traja več let.

»Čas med tem, ko lahko nekaj napovemo, in trenutkom, ko lahko to napoved uradno uporabimo v skladu z regulatornimi okviri, je predolg,« pravi Štrancar.

Kljub močni in dobri farmacevtski tradiciji bi pričakoval tudi bolj spodbudno okolje za slovenska biotehnološka in zagonska podjetja. Meni, da ima Slovenija veliko potenciala in da se tehnologija razvija hitreje, kot smo se ji v Sloveniji sposobni prilagajati, zato meni, da nas na tem področju čaka še veliko dela.

Ovire, ki jih ni pričakoval

Pri ustanavljanju podjetja je naletel na številne ovire, vendar ne nujno na tiste, ki jih je pričakoval na začetku. Kapital so iskali prek različnih skavtov in investicijskih skladov.

»Učili smo se, kako z njimi komunicirati in kako predstaviti idejo. Naredili smo veliko napak in se iz njih učili. Investitorje smo nato srečali bolj po naključju in tako zagnali svojo zgodbo.«

Konec poskusov na živalih?

Štrancar pomena novih tehnologij ne vidi le v tem, da bi lahko nadomestile poskuse na živalih. Po njegovem mnenju bodo omogočile tudi bolj personalizirane načine zdravljenja, farmacija pa se bo vse bolj usmerjala v personaliziran razvoj zdravil.

Njegova vizija je, da bomo v prihodnosti nosili naprave, ki bodo s pomočjo senzorjev v realnem času opravljale analize in podatke pošiljale farmacevtskemu sistemu, ta pa bo na njihovi podlagi lahko prilagodil zdravilo posamezniku.

»Te tehnologije so bistveno cenejše od poskusov na živalih, naprave, ki bodo to omogočale, pa so veliko cenejše od velikih mikroskopov,« pove. Dodaja, da v njihovem podjetju tovrstne rešitve že razvijajo na ravni prototipov in pričakuje, da bodo stroški v prihodnosti še bistveno nižji.

Kaj nas čaka?

Pri svojem delu uporabljajo tudi umetno inteligenco, področje, ki se izjemno hitro spreminja.

»Nekaj, kar je bilo pred pol leta še popolnoma neuporabno, je danes popolnoma drugače.«

Štrancar pove, da imajo za zdaj lastno tehnologijo, ki je bistveno hitrejša, avtonomna in pri svojem delovanju ne potrebuje tovrstnih algoritmov. Njihovi modeli so trenutno še hitrejši in zmogljivejši, vendar ni nujno, da bo tako ostalo tudi v prihodnje.

»Sistemi se zelo hitro razvijajo. V tehnološkem smislu jih skorajda ne uporabljamo, uporabljamo pa jih pri analizi dokumentov in podatkov.«

Štrancar meni, da bo umetna inteligenca korenito spremenila naš svet in vplivala na praktično vse procese.

»Ali bo popolnoma nadomestila raziskovalce, ne vem. Verjetno bo, vendar ne vemo, kdaj. Umetna inteligenca ima prednosti. Ena je ta, koliko časa se model lahko uči, preden se resetira. Vsak mesec se življenjski čas modela podvoji, kar pomeni, da se njegova sposobnost dolgotrajnega učenja izjemno hitro povečuje in bo kmalu dosegla ali presegla obdobje, primerljivo z našim študijem na fakulteti.«

Na vprašanje, ali bo študij zaradi tega sploh še potreben ali pa bomo morali prav zato študirati še več, nima dokončnega odgovora. Pričakuje pa, da bodo velike spremembe prišle že v obdobju enega do treh let.

»Modeli umetne inteligence komunicirajo bistveno hitreje kot mi. Kot mentor sem študentu na doktorskem študiju na voljo omejen čas in svoje znanje prenašam počasi. Če pa dva modela umetne inteligence med seboj izmenjujeta znanje, njuna komunikacija poteka na sekundni skali. Samo predstavljajte si, kam to vodi.«

V mesecu pred simpozijem bomo na Info360 objavljali intervjuje in pogovore s strokovnjaki, ki bodo na Bledu delili svoja odkritja in znanje. Program in podrobnejše informacije o sodelujočih na simpoziju najdete na tej povezavi. Vabljeni k branju.