Paliativna oskrba kot boj za življenje

V dneh, ko se spominjamo ljudi, ki so se s tega sveta že poslovili, pogovori pogosto nanesejo tudi na našo minljivost in na to, da smo z vsakim dnem bližje svojemu koncu. Sprašujemo se, ali nas bo smrt presenetila ali bomo nanjo pripravljeni, nas bo strah ... Tej temi se sicer raje izognemo, a prav je, da o njej odkrito spregovorimo, saj je tako kot rojstvo tudi smrt del življenja.

Več, ko o njej govorimo, bolj, ko si delimo izkušnje, bolj smo pripravljeni na dogodke, ki nas čakajo in jim ne moremo ubežati.

Če je poslavljanje od življenja zaradi neozdravljive bolezni dolgotrajnejše ali pa traja le nekaj dni, se lahko posamezniki vključijo v program paliativne oskrbe. Kaj to je, kaj vse nudi in zakaj je to v bistvu dobra medicina, smo se v oddaji V središču pogovarjali s specialistko internistične onkologije na onkološkem inštitutu in predsednico slovenskega združenja paliativne medicine dr. Majo Ebert Moltara, Alenko Križnik, vodjo programa Hospic- spremljanje umirajočih iz slovenskega društva Hospic in Jankom Babičem, ki je v programu paliativne oskrbe spremljal mamo.

Strinjali so se, da paliativa ni konec, je boj za življenje: je lajšanje bolečin in stisk, je iskanje pristnosti v odnosih, je kvalitetno preživljanje trenutkov, ki so še ostali.  

Po besedah Ebert Moltara je paliativna oskrba podpora neozdravljivo bolnim skozi celo obdobje, ko živijo z boleznijo, ko jim poskušajo pomagati pri vseh njihovih simptomih (telesnih, duševnih, psiholoških in tudi socialnih problemih).

»V okviru paliativne oskrbe poskušamo pomagati tako bolnikom samim kot tudi svojcem, ki so ključni pri tej obravnavi.« 

Paliativna oskrba mora biti organizirana na dveh nivojih, na osnovnem in specializiranem. Osnovno paliativno oskrbo izvajajo vsi, ki oskrbujejo neozdravljivo bolne: vsak zdravnik, vsaka medicinska sestra, vsak socialni delavec in drugi pridruženi člani bi morali imeti ta znanja, res pa je, da večina zdravnikov teh znanj v okviru svojih rednih izobraževanj ni dobila, je povedala zdravnica.

Paliativna oskrba je v Sloveniji širše dostopna: redka so območja, kjer te pokritosti ni.

Janko Babič je spregovoril o osebni izkušnji: ob poslavljanju od življenja je kot edinec spremljal svojo mamo. O tem, da se zanjo svetuje paliativna oskrba, je izvedel iz zdravniškega izvida in potem kot popoln laik iskal informacije. Do Hospica je prišel, ko je po večdnevnem bedenju ugotovil, da ne zmore več. Danes odnosa, ki ga je bil deležen s strani njihovega tima, ne more prehvaliti. In je za to izkušnjo neizmerno hvaležen. Paliative pa ni sprejemal kot konec. 

Izkušnje z umirajočimi kažejo, da se je s tega sveta bistveno lažje posloviti, ko za seboj puščamo urejene odnose. Ker postajamo danes kot posamezniki zaradi prisotnosti modernih tehnologij vse bolj odtujeni, strokovnjakinja iz Hospica meni, da je treba ta trend obrniti k človečnosti in empatiji.  

Sogovorniki v oddaji so pojasnili, kje in kako je mogoče priti do paliativne oskrbe, kdo jo nudi, kdaj se vanjo vključi zdravnik, kakšne so izkušnje uporabnikov. Povedali so, zakaj se paliative ni treba bati, kaj je njen doprinos k boljšemu življenju in zakaj ni treba odlašati z vključitvijo v program paliativne oskrbe ... Vabimo vas, da si celotno oddajo V središču z voditeljico Brigite Ferlič Žgajnar ogledate v spodnjem posnetku.