Vesna Švab težavo vidi v prepričanju ljudi, ki zdravila uporabljajo, da je mogoče njihove težave uokviriti v diagnoze. Mislijo, da je to najboljša možnost za njihovo razumevanje in obvladovanje ter namesto aktivnega pristopa k njihovemu reševanju skušajo te težave na vsak način omiliti.
Slovenci vse pogosteje posegajo po antidepresivih
Podatki kažejo, da število izdanih receptov za antidepresive in stroški zanje vztrajno naraščajo. V letu 2024 se je število dnevnih odmerkov teh zdravil povečalo za več kot 12 milijonov glede na leto 2015, stroški pa so se v enakem obdobju zvišali za okoli dva milijona. Zakaj Slovenci vse pogosteje duševno stisko rešujejo z zdravili?
Depresija velja za eno najpogostejših bolezni sodobnega časa, zato jo upravičeno imenujemo bolezen tega stoletja. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije kar 3,8 odstotka svetovnega prebivalstva trpi za klinično depresijo – kar predstavlja 280 milijonov ljudi. Da bi lažje obvladali občutke tesnobe, izčrpanosti, brezvoljnosti in notranje praznine, vse več ljudi poišče zdravniško pomoč in se zdravi z antidepresivi.
Ker število ljudi z diagnosticirano depresijo vztrajno narašča, narašča tudi uporaba antidepresivov. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) sicer poudarjajo, da ni edini razlog za porast predpisovanja antidepresivov depresija, temveč tudi spremembe klinične prakse predpisovanja zdravil – manj predpisovanja anksiolitikov, hipnotikov in sedativov in več predpisovanja antidepresivov.
V Sloveniji je bilo v minulem letu izdanih 686.145 receptov za antidepresive, zdravstvena blagajna pa je v ta namen porabila 13.344.485 evrov. V zadnjih desetih letih se je strošek dvignil za dva milijona, opredeljeni dnevni odmerek (DDD) pa se je po podatkih ZZZS iz 42.327.030 (v letu 2015) dvignil na 54.919.693 (v letu 2024). Leta 2015 je bilo iz zdravstvene blagajne za antipsihotike namenjenih 10.188.278 evrov, lani pa 10.421.903 evrov – v zadnjih desetih letih so zdravstveno blagajno antipsihotiki najmanj stali leta 2017, in sicer 8.459.514 evra. Zdravniki so lani izdali 389.834 receptov za antipsihotike.
Zakaj porast?
»Doktrina v zadnjih letih predpisuje, da se antidepresive predpisuje tudi za določene motnje, kjer so se v preteklosti predpisovali anksiolitiki. Med možne razloge štejemo tudi spremembe v koriščenju zdravstvenih storitev s strani prebivalstva (npr. dlje časa trajajoče zdravljenje z zdravilom) ter spremembe v dostopanju do zdravstvenih storitev (bodisi zaradi večanja deleža prebivalcev, ki poročajo o duševnih težavah, bodisi zaradi hitrejšega iskanja zdravstvene pomoči zaradi duševnih težav),« pojasnjujejo na NIJZ.
Antidepresivi so tretja najpogosteje predpisana skupina zdravil v Sloveniji. Podatki NIJZ kažejo, da je povprečno antidepresive prejemalo 7,6 % populacije, najpogosteje so jih predpisovali v zasavski in koroški regiji. Najpogosteje predpisani antidepresivi so iz skupine selektivnih zaviralcev privzema serotonina, in sicer zdravila s sertralinom. V letu 2024 je bilo predpisanih 373.898 receptov v vrednosti skoraj 6,1 milijona evrov, predpisanih je bilo 35.364.860 DDD oz. 45,4 DID (število dnevnih odmerkov na 1000 prebivalcev na dan) te skupine antidepresivov.
Antipsihotike v največji meri predpisujejo psihiatri, sledijo zdravniki družinske medicine, ki jih so jih v letu 2024 predpisali v 25 odstotkih in zdravniki splošne medicine v 8,9 odstotka.
Antidepresive najpogosteje predpisujejo zdravniki družinske medicine, v letu 2024 so jih v kar 41,3 odstotka, psihiatri pa v 30,9 odstotka. Sledijo zdravniki splošne medicine v 14,3 odstotka.
Čeprav se ob pogledu na podatke NIJZ zdi, da je odstotek antidepresivov, ki jih predpisujejo zdravniki družinske medicine visok, je po mnenju psihiatrinje Vesne Švab ta odstotek zelo nizek glede na to, da se velika večina ljudi z depresijo in tesnobnostjo obravnava v ambulantah družinskih zdravnikov.
»V preteklosti smo že dokazali, da družinski zdravniki pri nas zelo zgledno predpisujejo antidepresive in da so bistveno zmanjšali predpisovanje pomirjeval, kar je uspeh tudi na mednarodni ravni,« komentira podatke.
Antidepresivi niso samo za zdravljenje depresije
Da je težko podati enostaven odgovor, zakaj je poraba antidepresivov in antipsihotikov narasla, pojasni izredni profesor iz klinične farmacije in raziskovalec na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru Matej Štuhec. Podatki NIJZ po njegovem ne razkrivajo dovolj jasnih podatkov, zakaj je nekdo prejel zdravilo. »Antidepresivi (npr. duloksetin) imajo številne indikacije, ne samo za zdravljenje depresije. Npr. duloksetin ima za diabetično nevropatijo, generalizirano anksiozno motnjo in depresijo. Porast porabe pomeni torej lahko porabo zaradi vseh navedenih indikacij. Da bi dobili natančen odgovor, bi morali zasnovati raziskavo, kjer bi natančno pogledali posamezne predpise zdravil.«
Omeni, da je višja poraba antidepresivov in antipsihotikov sicer do neke mere pričakovana, saj se viša življenjska doba, antidepresivi pa se uporabljajo tudi namesto pomirjeval.
»Iz tega razloga je lahko višja poraba antidepresivov tudi ugoden trend, saj je lahko npr. viden padec pomirjeval, ki povzročajo na drugi strani odvisnost.«
Antipsihotiki pa se medtem uporabljajo tudi za vedenjske simptome demence in tukaj so npr. pred leti dokazali, da z vključevanjem kliničnega farmacevta v proces zdravljenja v obliki farmakoterapijskega pregleda, to bistveno optimizira zdravljenje z antipsihotiki pri teh bolnikih. Pomemben pa je tudi podatek, da večina bolnikov potrebuje večletno zdravljenje.
»Svetuje se, da bolniki jemljejo antidepresive vsaj 6-12 mesecev po izboljšanju stanja. Vsekakor je ukinitev antidepresiva lahko tvegana, zato je potrebno ustrezno to vprašanje nasloviti v odnosu bolnik – zdravnik,« doda Štuhec.
Medikalizacija vsakdanjega življenja
Psihiatrinja Vesna Švab, ki je tudi članica svetovalne skupine Svetovne zdravstvene organizacije na področju duševnih, nevroloških motenj in odvisnosti, pravi, da je problem večplasten in da je trend naraščanja zagotovo treba pripisati tudi medikalizaciji in biologizaciji problemov na področju duševnega zdravja.
»Prvi del izhaja iz programov psihoedukacije in pretirano sigurnega opismenjevanja o duševnih motnjah, ki te motnje razlaga kot težave v delovanju možganov, iz česar eksplicitno izhaja, da je treba možgane "popraviti". Človekovo doživljanje sebe in okolice pa je seveda, to je jasno vsakemu od nas, odvisno od marsičesa, kar se nam dogaja v življenju, zlorab, nasilja, revščine, osamljenosti, telesnih bolezni.«
Švab opozori, da sta depresija in tesnoba, ki se zdravita tudi z antidepresivi, močno povezani s socialnimi okoliščinami, v katerih človek živi. Zato mednarodne kot tudi slovenska zdravstvena organizacija pozivajo k upoštevanju življenjske resničnosti ljudi, ki imajo simptome bolezni in k temu, da se te težave obravnavajo celostno in v resničnem življenjskem okolju.
Drugi del težave vidi v prepričanju ljudi, ki zdravila uporabljajo, da je mogoče njihove težave uokviriti v diagnoze, da je to najboljša možnost za njihovo razumevanje in obvladovanje ter namesto aktivnega pristopa k njihovemu reševanju skušajo te težave na vsak način omiliti.
»Gre za psihiatrizacijo in medikalizacijo vsakdanjega življenja, ki ima po nekaterih študijah že hude posledice in jemlje samozavest generaciji ljudi, ki gleda nase na tako redukcionističen način in se ne loteva svojih razvojnih nalog, temveč teži k distanciranju od njih.«
Kovanje dobičkov farmakološke industrije
Kot zelo pomembno pa omeni še raven razumevanja ogromnih dobičkov farmakološke industrije, ki spodbuja medikalizacijo vsakdanjega življenja in čim boljšo prodajo svojih produktov.
»Da ne bo pomote. Psihiatrična zdravila lahko rešujejo življenja in so izjemno učinkovita. Treba se je le vprašati, v katerih primerih bi morali skupaj z njimi, za zmanjševanje njihovega predpisovanja začeti delati tudi druge pomembne in učinkovite pristope. Predvsem govorim o socialnih ukrepih in psihološki podpori (ne le psihoterapiji), zaposlovanju, usposabljanju, povezovanju in prostovoljni pomoči, sodelovanju, spoštljivih odnosih, pravočasnemu razreševanju kriz – tudi finančnih, zadostni podpori materam z otroki, ki morajo biti odlične kot matere in odlične delavke, organizacijo prostočasnih dejavnosti za mlade in številne druge ukrepe, ki bi lahko vplivali na manjše predpisovanje zdravil, ki imajo številne dobre, pa tudi neželene učinke.«
