V času hitrega pretoka informacij in digitalizacije ostaja tiskana beseda ključni prostor zbranosti, bralne pismenosti in negovanja slovenskega jezika. Foto: Žiga Živulović jr./Bobo
Na dan reformacije vsi prisegajo na slovenščino. Jo znamo tudi zares spoštovati?
Naj nas ta praznik navdihuje, da bomo svoj jezik, kulturo in skupno dediščino spoštovali, negovali in ohranjali tudi za prihodnje rodove, poziva predsednica republike Nataša Pirc Musar.
Danes praznujemo dan reformacije, praznik, ki ga pospremimo z besedami o pomenu slovenskega jezika, narodni identiteti in kulturni dediščini. Toda med slovesnimi poslanicami in vsakdanjo jezikovno stvarnostjo je precejšen razkorak. Na to so letos opozorili tudi najvišji državni predstavniki države, ki so govorili o upadanju bralne kulture, pomenu znanja, vse slabšem javnem dialogu in odgovornosti do slovenščine.
Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v praznični poslanici poudarila, da so protestanti s svojim delom odločilno zaznamovali razvoj našega jezika in kulture. Posebej je izpostavila Jurija Dalmatina, ki je prvi v slovenščino prevedel celotno Sveto pismo:
»Delo protestantov je pomembno prispevalo k oblikovanju tistega, kar nas kot narod najbolj povezuje in določa – slovenskega jezika. Ta nam je omogočil, da smo v viharnih stoletjih evropske zgodovine stali in obstali kot narod s svojo identiteto, kulturo in izročilom.«
Prehod k suverenosti
Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović je reformacijo opisal kot obdobje, ki je približalo znanje in možnost samostojnega razumevanja sveta. Spomnil je na Primoža Trubarja in njegovi prvi tiskani knjigi, Katekizem in Abecednik, s katerima je slovenščina dobila temelje knjižnega jezika.
Toda opozoril je, da praznik ni zgolj spomin na zgodovinsko obdobje. Govori o vrednosti besede danes, kakovosti javnega dialoga in odgovornosti pri sprejemanju odločitev.
»Slovensko družbo sestavljajo različni pogledi, izkušnje in prepričanja, povezujejo pa nas jezik, v katerem razmišljamo in ustvarjamo, zgodovina, iz katere smo zrasli, ter država, katere prihodnost oblikujemo skupaj. Iz iste zavesti raste suverenost: iz sposobnosti lastne presoje, jasnega zagovarjanja svojih interesov in samozavestnega sodelovanja z drugimi,« je zapisal Stevanović.
Podobno meni predsednik državnega sveta Marko Lotrič, ki je opozoril, da dediščina reformatorjev od nas zahteva negovanje slovenščine, spodbujanje izobraževanja ter ohranjanje prostora za svobodno in kritično misel. V času interneta in nenehnega pretoka informacij knjiga po njegovih besedah ostaja prostor zbranosti in poglobljenega razmisleka.
Poziv k spoštljivem javnem dialogu
Praznik slovenske besede je priložnost za premislek o tem, kako govorimo drug z drugim, je prepričan Lotrič:
»V slovenskem parlamentu in celotnem javnem prostoru potrebujemo več spoštljive besede, več pripravljenosti poslušati ter manj sovražnosti in žalitev. Tudi odločno nestrinjanje lahko izrazimo dostojno. Odgovornost vseh nas je, da z besedami in ravnanjem krepimo medsebojno spoštovanje ter iščemo poti sodelovanja v skupno dobro.«
Premier Janez Janša je medtem reformacijo označil za enega prvih velikih korakov naroda na poti do svobode:
»Slovenski narod je stal in obstal. Skozi stoletja ohranjal svojo besedo, kulturo in zavest ter stopil na oder zgodovine kot suveren gospodar svoje usode. Iz jezika, ki so ga naši predniki zapisali v prvih slovenskih knjigah, je zrasla narodna zavest, iz nje neomajna volja do svobode, iz te volje pa lastna država in uresničitev sanj generacij, ki so verjele v Slovenijo, še preden je obstajala kot država.«
Reformacija je prižgala plamen, ki skozi stoletja ni ugasnil in gori še danes, je dodal.
Opozorilo pred rušenjem dediščine
Sinoči na osrednji državni proslavi v Murski Soboti je ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc šla še korak dlje. Opozorila je, da bo naša kultura lahko obstala le, če bo črpala tudi iz izročila, v katerem je nastajala in se izoblikovala in o katerem v »preteklem izobraževalnem sistemu nismo slišali skoraj ničesar«.
Prepričana je, da nas čaka še veliko ozaveščanja, da bo literarna zgodovina zapolnila vse slepe pege v razumevanju, proučevanju in posredovanju znanja o razvoju književnosti pri na.
Prav Trubar je po njenih besedah že pred stoletji prepoznal, da je naš jezik naš skupni dom, da Slovenci svoje zgodovine ne bomo izpisovali z epskimi osvajanji ozemelj, ampak z jezikovno samozavestjo in ponosom. Temelje narodne zavesti je zgradil z jezikovno samozavestjo in ponosom, na našem jeziku in slovenski knjigi.
»Zato je naša skupna dolžnost, da jih z enakim ponosom čuvamo in utrjujemo, branimo in hranimo,« je poudarila ministrica.
Po njeni oceni s tem, ko gledamo ali celo sami dodajamo tujejezične napise v javnem prostoru, ko nam je malo mar za drastično upadanje bralne pismenosti, ko poskušamo knjižni jezik podrediti tehnološkim zahtevam digitalnega sveta ali ko molčimo, medtem ko se na slovenskih univerzah krši temeljna ustavna pravica do izobraževanja naših študentov v slovenščini, rušimo, kar »so zgradili in utemeljili naši duhovni očetje, med njimi tudi protestantski pisci«.
