Pri znani restavraciji na obrobju Ljubljane nočejo imeti slovenskega imena

Eden od naših bralcev je tržni inšpektorat obvestil, da pri restavraciji Mio Nonno v Šmartnem pri Ljubljani kršijo zakonodajo z vidika obvezne rabe slovenskega jezika glede poimenovanja, saj je slednje v italijanščini. 18. člen zakona o javni rabi slovenščine določa:

»Obrati, prodajalne, gostinski in drugi lokali ali drugi poslovni prostori, ki so poimenovani drugače kot z registriranim imenom ali firmo pravne osebe zasebnega prava oziroma z imenom in priimkom fizične osebe, so poimenovani v slovenščini.«

Določene so tudi izjeme. Na primer, če gre za mednarodno uporabljan izraz za posamezno vrsto poslovnega prostora, za tujo blagovno znamko... Toda v primeru Mio Nonno Trattoria ni šlo za to, tako da je po besedah glavne tržne inšpektorice Andreje But

»v okviru inšpekcijskega postopka zoper Brano Invest d. o. o. (lastnik je Ljubiša Simikić), ki upravlja z obratom Mio Nonno Trattoria, tržni inšpektorat zaradi kršitve omenjenega člena izrekel opozorilo, saj je zavezanec odpravil ugotovljeno nepravilnost in svoje poslovanje uskladil z veljavno zakonodajo.«

Pred nekaj dnevi smo pri Info360 preverili, ali je ime gostilne (trattoria) res po novem v slovenščini, recimo Moj dedek. Toda ne, na tabli je ostalo Mio Nonno Trattoria. Zanimalo nas je, kako bo tržni inšpektorat ukrepal, ker zavezanec kršitve ni odpravil. Izkazalo se je, da to pač omogoča slovenska zakonodaja. Iz istega člena zakona namreč po pojasnilu tržnega inšpektorata izhaja, da mora družba pri svojem poslovanju uporabljati firmo (ime) v obliki, v kakršni je vpisana v register.

»Če je nek gospodarski subjekt poimenovan (oziroma ima dodatno sestavino firme) v tujem jeziku in je s tem vpisan v poslovni register Slovenije, mora to tuje poimenovanje uporabljati tudi za poimenovanje svojih poslovnih prostorov.«

Podjetje Brano Invest oziroma njegov lastnik Simikić je tako zlahka ohranil neslovenski naziv restavracije, kot kaže pojasnilo glavne tržne inšpektorice Andreje But.

»Zavezanec je namreč omenjeni obrat z imenom 'Mio Nonno Trattoria' v poslovni register Slovenije vpisal kot poslovno enoto, s čimer je zagotovil, da je poimenovanje poslovnega obrata skladno z 18. členom zakona.«

Ljubiša Simikić je ohranil italijansko ime restavracije na način, da je tako registriral poslovno enoto svojega podjetja.

V skladu s tem je torej smisel zakona o javni rabi slovenščine, katerega namen naj bi bila obvezna uporaba slovenščine v javnem prostoru, spodkopan.

Niti eno ime gostinskega lokala ne bi bilo več v slovenskem jeziku, če bi se vsi lastniki odločili za takšno ravnanje, ki je očitno povsem zakonito.