O močnem curku, ki naj bi se iztekal iz cevi ni ne duha ne sluha. FOTO: Uredništvo
Po ljubljanski skulpturi za 664 tisoč evrov končno teče voda
Po umetniški cevi, ki so jo postavili na stičišču Slovenske ceste in Tomšičeve ulice, je v teh dneh končno začela teči tudi voda. Okoli atrakcije, ki privablja poglede, je sicer še vedno postavljena zaščitna ograja, iz cevi pa v šibkem curku teče in kaplja voda. Za skulpturo, ki naj bi privabljala turiste, so mestne oblasti plačale 664.000 evrov.
Arhitekturna skulptura – zavita cev je delo Primoža Boršiča, Mojce Kocbek Vimos, Saša Vrabiča in Jana Filipca. Njihova ideja je na arhitekturnem natečaju Zbornice za arhitekturo in prostor zmagala pred skoraj desetimi leti, pri postavitvi pa so izvajalci naleteli na kar nekaj težav. Po fontani bi morala voda teči že pred letom in pol, a se je dokončanje projekta zaradi tehničnih težav večkrat zamaknilo.
A fontana ni zanimiva le z arhitekturnega in umetniškega vidika, Nina Granda v Outsiderju poudari, da je pozornosti vredna tudi kot metafora. V kolumni je povzela besede prof. Janeza Koželja, ki je bil na čelu strokovne žirije, ki je izbrala projekt, da cev oblikuje nekakšen vodni lok in nakazuje obok nad vodnjakom, se izvija iz tal kot povečan cevovod omrežja mestnega vodovoda.
»Na ta način sporoča mimoidočim, da je obilje zdrave in kakovostne pitne vode ena od življenjsko najbolj pomembnih prvin obstoja Ljubljane in potemtakem tudi ena od temeljnih prvin njene prepoznavnosti. Voda kroži po cevni skulpturi in se izteka kot iz pipe z močnih curkom, mimoidočim nudi različna doživetja in občutja padajoče vode, ko šumi, ko se vrtinči, ko pada, ko se blešči, ko hladi.«
Granda piše, da se ta obrazložitev danes kaže kot zavajajoča, saj mestna oblast, ki je dala postaviti skulpturo danes gradi kanalizacijski kanal v Klečah natančno čez vir pitne vode za Ljubljančane.
»Ko mesto gradi še zadnje metre kanalizacije čez zajetje pitne vode, smo dobili nov simbol mesta, ki slavi pitno vodo iz pip,« je poudarila ironijo.
