V drugem krogu županskih volitev si bosta iz oči v oči predvidoma zrla Zoran Janković in Luka Mesec, kaže javnomnenjska anketa. Politolog prof. dr. Igor Lukšič ob opozarja na pogost razkorak med izmerjeno podporo stranki Levica in njenim dejanskim volilnim rezultatom. Foto: Borut Živulovič /F. A. Bobo
Zakaj je Levica v Ljubljani tako močna?
Njena visoka izmerjena podpora odpira vprašanje, zakaj v prestolnici dosega bistveno boljše rezultate kot na državni ravni. Je razlog v sestavi mestnega volilnega telesa, privlačni uporniški retoriki ali nezadovoljstvu z obstoječo oblastjo?
Stranka Levica vedno na oblast pripelje Janeza Janšo, vendar zna s spretnimi manevri to dejstvo zakriti. Če bi obstajala samo minimalna možnost za to, bi ji to uspelo tudi v Ljubljani, je prepričan prof. dr. Igor Lukšič. Andrej Drapal medtem opaža, da je v urbanih središčih, kot je prestolnica, skoncentrirana njena ciljna publika: javni uslužbenci in univerzitetni intelektualci.
Na lokalnih volitvah nas letos v Ljubljani čaka drugi krog, kaže javnomnenjska raziskava, ki jo je za Dnevnik opravila agencija Ninamedia. Ta razkriva, da ima stranka Levica v glavnem mestu zajetno podporo, saj prepriča kar petino vprašanih, medtem ko se na državni ravni ta ustavi pri 8,7 odstotka.
Za primerjavo: Gibanje Svoboda bi na hipotetičnih oktobrskih državnozborskih volitvah obkrožilo 18,1 odstotka ljudi, strankino listo za ljubljanski mestni svet pa le 8,5 odstotka. Podpora Golobovi stranki na lokalni ravni je torej znantno nižja od podpore, ki jo ima Levica. Ta pa ima na državni ravni občutno nižjo podporo kot na lokalni. Socialni demokrati imajo približno enako podporo v obeh primerih, prepričajo med 9 in 10 odstotkov anketiranih.
Zakaj je Levica v prestolnici tako močna? To je po besedah publicista in filozofa Andreja Drapala relativno preprosto vprašanje. Ljubljana je upravno središče Slovenije, kjer je največja koncentracija dveh ključnih ciljnih skupin Levice. Prva so javni uslužbenci, druga pa univerzitetni intelektualci in obe skupini se dejansko borita za svoj položaj. Posledice politike te stranke so izrazito neracionalno razmerje med javno-državnim delom, torej med ljudmi, ki jih financira država oziroma so odvisni od nje ter med drugimi.
»Ti se bojijo za svoj položaj, kar se med drugim vidi pri grožnji s prerazporeditvijo dela zaposlenih iz javnega sektorja v gospodarski sektor, ki je zanje nekaj nepredstavljivega. V Levici seveda vidijo največjega nasprotnika tega.«
Hkrati je, tako Drapal, za intelektualce povsod znano – od ZDA, Izraela, zahodne Evrope do celotne zahodne sfere – da so levo oziroma ekstremno levo usmerjeni. Tako ima po določenih analizah večina univerz tja do 80 ali 90 odstotkov simpatizerjev levice, pri čemer tehnološke univerze niso nobena izjema. Na naravoslovnih univerzah je profesorjev, ki se deklarirajo za levičarje, daleč nad 50 odstotkov (ponekod do 70), na humanističnih in družboslovnih celo 95 odstotkov, je opazil na primeru ZDA.
»To je tista baza, ki generira intelektualno elito. Ta je potem – četudi zapusti profesorske vode in zaposli drugod, lahko tudi v gospodarstvu – še vedno izrazito naklonjena tej ideologiji. Pri nas je ta skoncentrirana v Ljubljani in v večjih urbanih centrih.«
Drapal dodaja, da je takšen delež podpore Levici povsem pričakovan ter da bi bil sam pravzaprav presenečen, če bi bil nižji.
Radikalne ideje proti oblasti primejo
S tem, da je prestolnica bolj leva, se strinja nekdanji predsednik SD in profesor politologije na Fakulteti za družbene vede prof. dr. Igor Lukšič. Ob tem opaža, da se je v antijanšistični konstelaciji levo telo radikaliziralo, pri čemer je Levica bolj udarna kot konkurentki SD in Gibanje Svoboda, zato ji podpora narašča. Že v preteklosti je v Ljubljani imela visoko podporo, saj bolj pritegne mentaliteto urbane populacije, medtem ko podeželska levica tega, kar počne ta stranke, ne priznava kot levo držo. Zato ima probleme po vsej državi; posebej, ko so na sporedu volitve:
»Do zdaj se sicer njihov javnomnenjsko izmerjeni delež nikoli ni prelil na volitve. Zmeraj se je zmanjšal in verjetno se bo to zgodilo tudi zdaj, saj je retorika, ki jo zastopajo, mnogo bolj simpatična od tega, kar imajo v kadrovski ponudbi. Ta razlika je potem ura resnice, ki se jim zgodi na volitvah.«
Ob privlačni retoriki imajo dobro zapakirano promocijo ter znajo rekrutirati pri nas močan anarhoiden element – nepriznavanje oblasti. Tako so v osnovni mentaliteti levičarske stranke šli na to, da aktualnega župana Zorana Jankovića napadajo kot dolgoletnega predstavnika oblasti, ki je avtoritaren in mestu ne pusti dihati. S tem so angažirali precejšnji segment ljudi, ki so prepričani, da je vsaka oblast takšna, ne samo Janković, opisuje prof. dr. Lukšič.
Tak koncept uporabljajo proti vsakomur, ki ima oblast, čeprav sami sodelujejo z njim. Gre torej za uporniški duh brez razmisleka o naslednjem koraku, za katerega ocenjuje, da je zlasti v prestolnici precej močan. Ko sami pridejo na oblast, nastopijo težave, saj se ne sprašujejo, kako naprej. Zaradi tega so zrušili vlado Marjana Šarca, v vladi Roberta Goloba pa so precenjevali svoje sposobnosti, vendar so znali to prikazati kot nesposobnost vlade.
»Nihče jim ne zameri, da so pripeljali Janšo tretjič na oblast, nihče jim ne zameri radikalizmov, ki so omogočili njegovo četrto vlado. Videli bomo, kakšen bo učinek tega, da so se spravili na Jankovića. V Ljubljani sicer ne morejo pripeljati desnice na oblast, ampak če bi obstajala minimalna nevarnost, bi se točno to zgodilo.«
Nikoli namreč ne pripravijo načrta, kaj bodo storili potem, ko bodo premagali vse neradikalne levičarje in desničarje. Premalo jih je in niso dovolj usposobljeni, da bi lahko radikalno preorali državo, sklene prof. dr. Lukšič.
