Gre za fetišizacijo varstva osebnih podatkov na račun popolne oslepitve javnosti, s čimer institucija, ki bi morala biti varuh transparentnosti, postaja njen grobar. Tako kritičen je pravnik Teršek v zvezi z odločitvijo Informacijskega pooblaščenca, ki je preprečil objavo letnice rojstva prejemnikov borčevskega dodatka. Foto: Boris Pretnar; spletna stran: andraz-tersek.si/
Borčevske pokojnine razburjajo: objavljamo odziv ustavnega pravnika Terška
Doktor pravnih znanosti odločitev Informacijskega pooblaščenca označuje za pravno abotno, saj je letnica rojstva ključni element za preverbo zakonitosti in utemeljenosti porabe davkoplačevalskih sredstev. Mediju tako preostane le sprožitev pravnega spora na upravnem sodišču.
Naše poročanje, da je Informacijski pooblaščenec preprečil objavo letnice rojstva prejemnikov borčevskih pokojnin, je naletelo na velik odziv na družabnih omrežjih. Med tistimi, ki menijo, da je javnost vsekakor upravičena tudi do tega podatka, saj je pravzaprav to edino orodje, s katerim lahko javnost preverja upravičenost porabe davkoplačevalskega denarja, je tudi pravnik Andraž Teršek.
Njegov zapis objavljamo spodaj.
Ta primer odločanja IP, o katerem ste pisali, predstavlja šolski primer doktrinarnega zloma na področju dostopa do informacij javnega značaja (IJZ). IP je v ekspresnem roku dveh dni zavrnil pritožbo vašega medija in odločil, da letnica rojstva prejemnikov borčevskih pokojnin oz. dodatkov predstavlja varovan osebni podatek, ki ga ni dopustno razkriti. IP svojo odločitev utemeljuje s tezo, da letnica rojstva ni v neposredni povezavi s porabo javnih sredstev ter da za javni nadzor zadoščata že ime, priimek in znesek prejemka.
Bistvo in huda, močno iritirajoča pravna abotnost te odločitve pa se skriva v dejstvu, da je prav podatek o letnici rojstva (torej starosti) tisti ključni element, ki javnosti sploh omogoča preverbo zakonitosti in utemeljenosti porabe teh sredstev. Kot so pokazali podatki iz prejšnjega leta, ki ste jih objavili, so bili nekateri prejemniki ob koncu druge svetovne vojne stari komaj med 8 in 11 let (rojeni npr. leta 1934, 1935 ali 1937). Razkritje letnice rojstva je torej edino procesno orodje, s katerim lahko javnost sploh izvrši ustavno zapovedan nadzor nad tem, ali so posamezniki sploh materialno-pravno upravičeni do davkoplačevalskega denarja ali pa gre za sistemske anomalije. IP je to povezavo grobo spregledala in se raje zatekla k zaščiti gole administrativne forme, v popolnem nasprotju z zdravim razumom, pravno logiko in pričakovanimi kognitivnimi sposobnostmi kot takimi – sposobnostjo misliti.
Ta odločitev IP ne pomeni le birokratske rigidnosti, temveč neposredno stopa v sfero popolne kognitivne regresije in ustavnopravnega absurda. Trditev, da »letnica rojstva ni v neposredni povezavi s porabo javnih sredstev«, ko gre za pravico, ki izvira iz zgodovinskega dogodka pred 80 leti, je pravno in logično povsem nevzdržna. Gre za fetišizacijo varstva osebnih podatkov na račun popolne oslepitve javnosti, s čimer institucija, ki bi morala biti varuh transparentnosti, postaja njen grobar.
Takšen golo-legalistični formalizem je največji virus pravnega reda. Če javnost pozna ime, priimek in znesek, a ji je odvzeta možnost preverbe elementarnega dejstva – ali je bil prejemnik v času vojne, navsezadnje, sploh že rojen –, potem je nadzor nad porabo javnih sredstev zreduciran na prazno formo. Temu se reče epistemološki zlom: organ trdi, da javnosti omogoča nadzor, hkrati pa ji odvzame edini element, s katerim lahko ta nadzor sploh smiselno izvede.
Posebej pomenljiva je tudi, kot ste poudarili, bliskovita hitrost odločanja (le dva dni), ki v slovenski administrativni praksi meji na čudež in daje upravičen vtis, da je bil primarni cilj organa ekspresno »pokriti« odločitev prvostopenjskega organa (ZPIZ) ter čim prej zapreti vrata javnemu preizkusu njenega odločevalskega absurda in odločbe kot take. Sklicevanje na to, da so med prejemniki tudi družinski člani (vdove, potomci), ne zdrži resne ustavnopravne presoje. Tudi pri družinskih prejemkih je pravna kontinuiteta vezana na status prvotnega nosilca pravice, javni interes po transparentnosti porabe milijonskih sredstev iz skupne blagajne pa mora prevladati nad golo željo po anonimnosti administrativnih podatkov.
Ko institucija, kot je IP, namerno spregleda kavzalno povezavo med starostjo prejemnika in zakonitostjo izplačila, to ni več varovanje zasebnosti, ampak zavestno vzpostavljanje sistemske nevidnosti ključnih podatkov. To je utrjevanje pravno neznosne doktrine uradne tajnosti, preoblečene v moderno preobleko Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR). Enako IP počne sedaj glede javnosti sojenj in sodb sodišč. O tem sem še pisal v Pravni praksi, a ni razumela. Takšna praksa neposredno spodkopava zaupanje v pravno državo, saj sporoča, da je birokratska zaščita podatkov pomembnejša od materialne resnice o porabi davkoplačevalskega denarja.
Mediju, torej vam, tako preostane le še upravni spor, v katerem bo moralo sodišče opraviti tisto radikalno doktrinarno presojo, ki jo je IP v svojem birokratskem betonu popolnoma opustila. In skrbi me, močno me skrbi, da bo odločitev enaka ali podobna. Dogaja se namreč popolna erozija javnosti delovanja zavezancev po ZDIJZ in popolno zapiranje javne uprave pred očmi javnosti: novinarjev, drugih psov čuvajev in splošne javnosti, je zaključil dr. Teršek.
