FOTO: Tina Kosec/BOBO
Mama Katje, ki je umrla po cepljenju proti covidu, želi pri transfuziji dobiti kri necepljenih
Tatjana Jagodic, mama Katje, ki je umrla zaradi cepljenja proti covidu, si želi sprememb na področju krvodajalstva: prizadeva si, da bi se kri cepljenih in necepljenih proti covidu v procesu zbiranja ločevala, ne pa šla v isti bazen. Zakaj to po mnenju stroke ni treba in zakaj si ni možno za potrebe zapletov po operaciji shraniti lastne krvi - čeprav proti plačilu?
Tatjana Jagodic je mama Katje, ki je v starosti 20 let, 29. septembra 2021, umrla po zapletih, povezanih s cepljenjem z vektorskim cepivom Janssen. Ker jo v prihodnje čaka operativni poseg, se sprašuje ali bi lahko v primeru, da bodo sledili zapleti, dobila transfuzijo krvi od ljudi, ki niso bili cepljeni proti covidu.
»Če kdo, sem jaz tista, ki si zaradi tragične izkušnje povsem upravičeno zastavljam to vprašanje,« je povedala Jagodic.
Da je najbolj zdrav način transfuzije tak, da dobiš nazaj lastno kri, je poudarila tudi ena od zdravnic, s katero smo govorili. Zato smo se z vprašanji obrnili na glavnega oskrbnika krvi v Sloveniji.
A odgovor zavoda za transfuzijsko medicino (ZTM) na vprašanje ali posameznik lahko dobi kri samega sebe ali tistega, ki ni bil cepljen proti covidu in bi bil za to pripravljen tudi plačati, je jasen:
»Skladno z evropskimi smernicami to pri nas ni mogoče.«
Ob tem so sicer dodali, da za določene načrtovane operativne posege obstaja možnost t.i. avtotransfuzije, kar pomeni transfuzijo avtologne (lastne) krvi - bolnik je sam sebi krvodajalec. Za avtotransfuzijo obstajajo jasne strokovne smernice in je indicirana s strani lečečega zdravnika, glede na zahteve oz. posebnosti zdravstvenega stanja bolnika.
Avtotransfuzija je redkost
Prof. dr. Primož Rožman, nekdanji dolgoletni strokovni direktor ZTM je povedal, da je predoperativna avtotransfuzija danes indicirana v zelo redkih in skrbno izbranih primerih. Smiselna je predvsem takrat, ko ima bolnik izredno redko krvno skupino, ali pa je preobčutljiv na sestavine krvi (pomeni, da je razvil več klinično pomembnih protiteles), ali takrat kadar zaradi drugih posebnih imunoloških okoliščin ni možno pravočasno zagotoviti ustrezne skladne krvi darovalcev.
»Ni pa avtotransfuzija splošna ali rutinska alternativa varni krvi iz rednega krvodajalskega sistema.«
Rožman pojasnjuje, da se je avtotransfuzija pogosteje uporabljala v preteklosti, zlasti pred načrtovanimi operacijami, na primer pri nekaterih ortopedskih posegih. Takrat so bolniku pred operacijo odvzeli lastno kri in jo shranili za morebitno uporabo med ali po operaciji. Razlogi za tak pristop so bili zgodovinsko razumljivi: v preteklosti so bile zaloge krvi manjše, bolniki pa so se tuje krvi bali tudi zaradi večjega tveganja prenosa okužb, zlasti v obdobju pred razvojem sodobnih zelo občutljivih testiranj.
Vendar se je kasneje po besedah Rožmana izkazalo, da ima avtotransfuzija številne praktične omejitve.
»Predvsem pred načrtovano operacijo ni mogoče na hitro zbrati večjih količin lastne krvi, ker vsak odvzem začasno zmanjša bolnikovo zalogo rdečih krvnih celic, telo pa potrebuje čas za njihovo obnovo. V praksi je možno zbrati le dve dozi lastne krvi. Tako je pogosto prihajalo do situacij, da so bolniki pri operacijah potrebovali več krvi in so morali kljub temu prejeti tudi skladne transfuzije kri darovalcev.«
Letno lahko kri daruješ največ štirikrat, odvzeta kri pa se lahko hrani le 42 ur.
Avtotransfuzija ima tudi svoje organizacijske in varnostne zahteve. Lastno kri je treba pravilno odvzeti, označiti, hraniti, transportirati in nato pravilno identificirati pred uporabo. Če se ta postopek izvaja izven utečenih poti rutinske transfuzijske preskrbe, se poveča možnost organizacijskih zapletov, napak pri ravnanju s krvjo ali napak pri identifikaciji, je naštel sogovornik.
»Zato avtotransfuzija danes ni več običajna rešitev za splošni strah pred darovano krvjo. To narekujejo tudi mednarodno sprejeti standardi.«
Sogovornik: strah pred »necepljeno krvjo« je odveč
Kot je pojasnil strokovnjak temelji sodobna transfuzijska medicina na skrbnem izboru darovalcev, sistematičnem laboratorijskem testiranju, sledljivosti, nadzoru kakovosti in uporabi samo tistih krvnih komponent, ki jih bolnik zares potrebuje. Zato po njegovih besedah ni nobene strokovne podlage za strah, da bi bila tuja kri nevarna.
Podobno je po njegovem s prejemanjem krvi krvodajalcev, ki so bili cepljeni proti covidu-19.
»Strah pred tako imenovano ‘cepljeno krvjo’ je iracionalen in z znanstvenimi dokazi ni podprt.«
Ljudje se v življenju srečamo s številnimi povzročitelji bolezni in prejmemo različna cepljenja. Po okužbah in cepljenjih v krvi ostanejo predvsem protitelesa in druge sledi normalnega imunskega odziva, kar za prejemnika transfuzije ne predstavlja nevarnosti. Pri cepljenjih ne gre za povzročitelje bolezni, ki bi se s krvjo lahko prenašali na prejemnika. S transfuzijo bolnik ne prejme cepiva, ampak krvno komponento, ki je bila odvzeta zdravemu in pregledanemu darovalcu.
V mednarodni transfuzijski praksi ni nobenega dokaza, da bi kri oseb, cepljenih proti covidu-19, povzročala kakršnokoli škodo prejemnikom. Zato v transfuzijskih ustanovah zbrane krvi ne označujejo in ne razvrščajo glede na to, ali je bil darovalec cepljen proti covidu-19.
Enako velja tudi za druga cepljenja. Pri krvnih komponentah se nikoli ne navaja, ali je bil darovalec cepljen proti ošpicam, mumpsu, rdečkam, tetanusu, klopnemu meningoencefalitisu, gripi ali covidu-19. Za varnost transfuzije je namreč bistveno, da je darovalec ob darovanju zdrav, da ustreza merilom za darovanje krvi in da je odvzeta kri ustrezno laboratorijsko testirana ter strokovno neoporečno pripravljena.
Ne glede na navedeno, pa gre razumeti pomisleke Jagodic, ki ji je cepivo vzelo najdragocenejše: hčer.
Ob njeni skrbi se tudi nekateri drugi zdravniki sprašujejo, zakaj ni možno omogočiti transfuzije lastne krvi (proti plačilu), če si to nekdo zaradi razlogov, kot jih ima na primer Jagodic, želi.
