Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je bilo zaradi začasne nezmožnosti za delo v Sloveniji v letu 2014 izgubljenih 9,8 milijona dni, lani - deset let pozneje - pa že 16,8 milijona. Ker stroški iz tega naslova vse bolj siromašijo zdravstveno blagajno, odločevalci tehtajo možne ukrepe, ki bi to preprečili. 

Trenutno najdaljša zadržanost od dela traja že skoraj 14 let, in sicer od 23. 6. 2011 dalje (vmes so tudi obdobja delnega bolniškega staleža – delo v skrajšanem delovnem času).

»Dokončne rešitve, ki bodo temeljile na sodelovanju s strokovnjaki in na celovitem pristopu k reševanju absentizma, še oblikujemo in preučujemo različne opcije,« so povedali na ministrstvu za zdravje. 

Dodali so, da ukrepe pripravljajo v sodelovanju z ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, saj posegajo tudi na njihovo področje.

Po podatkih ZZZS je skrb vzbujajoča rast kratkih odsotnosti z dela od leta 2021, ko je bil trend naraščanja prisoten vsa leta.

Zaradi bolniških odsotnosti je izgubljenih dni v gospodarstvu manj

Leta 2023 je zaposleni v gospodarstvu zaradi bolezni v povprečju izgubil 13 dni, zaposleni v javnem sektorju pa 19. Povprečno število izgubljenih koledarskih dni - upoštevajoč vse zaposlene, je leta 2023 znašalo 18 dni na zaposlenega, kažejo podatki NIJZ. Pri tem izračunu so za javni sektor zajete le določene glavne dejavnosti, v bolniški odsotnosti pa nismo upoštevali podatkov o negi družinskega člana.

V povprečju je ena odsotnost z dela zaradi bolezni, poškodbe ali drugega zdravstvenega vzroka (brez nege družinskega člana) v javnem sektorju trajala 6,67 dni, v gospodarstvu pa bistveno več, in sicer 11,51 dni. Razloge za to razliko je v nadaljevanju članka pojasnila specialistka medicine dela, prometa in športa.

Medtem ko je bilo leta 2023 v gospodarstvu največ odsotnosti zaradi bolezni mišično skeletnega sistema in vezivnega tkiva, pa v javnem sektorju kot vzroki za odsotnost prevladujejo nekatere infekcijske in parazitarne bolezni.

Delavci v zasebnem sektorju pogosteje zanemarjajo simptome bolezni

Bolniški stalež v javnem sektorju je vedno višji od staleža v zasebnem sektorju, za kar je po besedah dr. Metode Dodič Fikfak, predstojnice Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa več razlogov.

Uslužbenci v javnem sektorju se čutijo gotovejši, odpustitev jim ne grozi, odsotnost z dela v glavnem ne povzroča posledic. Verjetno je izobrazbena struktura v splošnem višja v javnem sektorju, kar za seboj vleče tudi višji socialni status, višjo ozaveščenost in zato večjo »previdnost«, kar se tiče bolezni oziroma hitrejše iskanje pomoči, je pojasnila strokovnjakinja.

Sicer zanemarljivo, a vseeno ima verjetno določeno vlogo pri odsotnosti po njenem tudi nadzor (najemanje detektivov), ki je pogostejši v zasebnem kot v javnem sektorju.

Dodič Fikfak kot enega od možnih razlogov za manjšo odsotnost v gospodarstvu vidi tudi v pogostejšem nagrajevanju za ne-odhajanje v bolniško. To je zdravstveno zelo sporno in stroka temu odločno nasprotuje, ker se bolezen poglobi oziroma kronificira.

»Podatki kažejo, da se za isto bolezen delavci v javnem sektorju odločajo tudi do dvajsetkrat pogosteje, da gredo v bolniški stalež kot delavci v zasebnem sektorju.«

Najbolj izrazito je to po besedah specialistke dela vidno pri respiratornih, kratkih obolenjih.

Kar pa je zelo zaskrbljujoče, je dejstvo, da je resnost bolezni oz. trajanje odsotnosti zaradi ene diagnoze bistveno višja pri delavcih v zasebnem sektorju.

To pomeni, da v zasebnem sektorju simptome bolezni ti delavci pogosto zanemarjajo. To se kaže v tem, da so bolezni same, ko se razvijejo, težje.

»Tako je npr. rak, zaradi katerega je delavec v bolniškem staležu veliko resnejši, oziroma odsotnost z dela zaradi istega raka traja veliko dlje pri delavcih v zasebnem sektorju kot za istega raka pri delavcih v javnem sektorju. Podobno velja za kardiovaskularne bolezni kot je srčni infarkt. Iz tega izhaja, da delavci v zasebnem sektorju simptome bolezni pogosteje zanemarjajo in se odločijo za obisk pri zdravniku šele, ko je bolezen zelo razvita. To pa je seveda nekaj, kar je skrb vzbujajoče, ker je od tega, kdaj je bolezen odkrita, odvisno tudi preživetje,« opozarja zdravnica na pasti, ki prežijo na delavce, ki nočejo na bolniško ali z njo odlašajo.

Najdlje odsotni so na ministrstvih za infrastrukturo in obrambo

Pod drobnogled smo vzeli 19 ministrstev in ugotovili, da so bili posamezni zaposleni v letu 2024 v povprečju zaradi bolezni največ odsotni na ministrstvih za infrastrukturo in obrambo. Manjkali so kar 17 dni. Drugo mesto zaseda ministrstvo za notranje zadeve, kjer je bil zaposleni zaradi bolezni v povprečju odsoten skoraj 17 dni, tretjega pa ministrstva za okolje, podnebje in energijo, za javno upravo in za pravosodje, kjer so bili zaposleni v povprečju zaradi bolezni odsotni 15 dni ali skoraj 15 dni. V povprečju je na vseh ministrstvih zaposleni v lanskem letu manjkal 13 dni. Najmanj na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, kjer je zaposleni v povprečju manjkal dobrih 9 dni. 

Visoka odsotnost zaradi bolezni v lanskem letu bi bila lahko na ministrstvu za pravosodje tudi posledica afere Litijska. Po tem, ko je odjeknila, je bilo namreč kar nekaj tam zaposlenih odstotnih dlje časa. 

»Dejstvo je, da je bilo na ministrstvu tudi v preteklosti več javnih uslužbencev dolgotrajno bolniško odsotnih, tako da brez poglobljene analize ne moremo zaključiti, da bi bile le-te neposredno povezane z afero Litijska,« so pojasnili na ministrstvu za pravosodje. 

Najvišji odstotek zaposlenih zaradi dolgotrajnih bolniških odsotnosti (nad 30 dni) beležijo na ministrstvu za javno upravo. Nad 30 dni je bilo leta 2024 tam odsotnih skoraj 13 odstotkov zaposlenih, v povprečju pa je bilo na ministrstvih na dolgotrajni bolniški skoraj 7 odstotkov uslužbencev. 

Na ministrstvih je bilo lani zaradi bolezni dnevno odsotnih pet odstotkov zaposlenih, skupaj pa so lani manjkali skoraj 200 tisoč dni.