Pred referendumom se nekateri Ljubljančani le prebujajo, poglejte, kaj kritizirajo

Pred bližnjim referendumom o odloku ljubljanskega župana Zorana Jankovića, se na družbenih omrežjih pojavljajo kritične objave glede nekaterih drugih odločitev, zlasti povezanih s porabo denarja. 

Ena takšnih na omrežju Facebook opozarja na več dragih investicij, ki so pravzaprav županove »ekonomske perverzije« in »mojstrovine finančnega napihovanja«.

Takole se bere zapis v celoti:

Spomenik za potrpežljivega Ljubljančana (in estetski vrhunci Magistrata)

V Ljubljani imamo radi spomenike. Pred kratkim smo pred Centrom Rog dobili Park izbrisanih z velikim betonskim obeležjem “Ć”. A medtem ko mestni strategi v luksuznih PR brošurah radi tvezijo o estetiki in spravi, sam predlagam postavitev povsem novega monumenta. Spomenika, ki bi moral biti ulit iz drage pločevine in postavljen v samo središče mesta.

To bi bil Spomenik za potrpežljivega Ljubljančana.

To, kar prebivalci prestolnice prenašamo pod trenutnim vodstvom, namreč presega meje zdravega razuma in vstopa v sfero čiste ekonomske in estetske perverzije. Županova ekipa našo potrpežljivost preizkuša s tremi unikatnimi projekti, ki dokazujejo, da sta samovšečnost in odklop od realnosti na Magistratu dosegla svoj vrhunec.

Poglejmo te tri jahače ljubljanske urbanistične apokalipse:

1. »Ljubljanski Rialto«: dražji od renesančnih mojstrov

Beneški Rialto je mojstrovina, ki stoji že stoletja. Naš ljubljanski klon med Štepanjcem in Fužinami, s katerim se na Magistratu samovšečno hvalijo, pa je predvsem mojstrovina finančnega napihovanja.

• Številke, ki bolijo: začetni predračun za ta novi most je znašal nekaj več kot 2 milijona evrov. Danes? Danes smo že veselo pri 6 milijonih evrov, pa nihče na svetu ne ve, kje se bo številka ustavila, kakšna bo končna zamuda in koliko aneksov bo še podpisanih.

• Če bi ta most z lastnimi rokami gradila Leonardo da Vinci ali Michelangelo, bi bila njun honorar in material verjetno cenejša. Da ne govorimo o tem, da bi že zdavnaj stal. A naši lokalni renesančni umetniki z županojevega dvora imajo pač višjo tarifo. Vaš denar, njihova slava.

(Nek drug uporabnik družbenega omrežja je glede mostu podrobneje zapisal, da so v Celju za bistveno manj denarja, zgradili veliko več. Po prvotnih občinskih napovedih naj bi bila brv končana lani, sprva so na občini trdili, da bo stala 2,2 mio evrov. Brv še danes ni končana, je pa lani njena cena zrasla na 6,2 mio evrov. Vprašanje pa je, kakšna bo cena ob dokončanju. Za primerjavo: lani so v Celju odprli brv čez Savinjo, ki je približno tako dolga kot Jankovićev Rialto. Celjska brv je del 10,8 km dolge kolesarske poti, celoten projekt pa je stal 4,5 mio evrov. Pri obeh projektih so uporabili tudi evropska sredstva. Torej: Celjani so za most + 10 km kolesarske steze porabili bistveno manj denarja, kot ga bomo Ljubljančani samo za enako dolg most.)

2. Iznakažena Miklošičeva: secesija na paletah za nove stanovalce

Junijski urbanistični biser je popolna zapora dela Miklošičeve ceste ob parku. Najlepšo, zgodovinsko secesijsko ulico v Ljubljani so z nekakšnimi kričečimi talnimi poslikavami dobesedno iznakazili. Kot bi na neprecenljivo sliko iz narodne galerije nekdo z vodenimi barvicami narisal grafite.

Ulični žepni park? Rezultat te dveletne zapore so drevesa v koritih na paletah in splošno zgražanje meščanov. Prebivalcem so onemogočili normlen dostop do domov. Smo pa dobili idealno mesto za srečevanje klošarjev, ki jih je tam že zdaj vse polno in imajo zdaj na voljo čudovite, z našim denarjem plačane kulise za posedanje. Res vrhunski prispevek k »varnosti in kakovosti življenja«.

3. Fontana med Namo in Konzorcijem: Županov estetski maksimum

Po dolgih letih obljub smo končno dočakali »vodno skulpturo«, ki je vredna samega Leonarda di Janˈkovika. In kaj smo dobili za astronomskih 693.994 evrov? Vijugasto jekleno cev, ki bolj kot na visoko umetnost spominja na pozabljeno gradbeno napeljavo, ki je padla s tovornjaka KPL, medtem, ko so jo vozili h Kanalu C0.

Po ljubljanski skulpturi za 664 tisoč evrov končno teče voda

Uredništvo

15. maj 2025

Voda v njej kroži, ni pitna in se ne hladi. Sredi poletne vročine ta pločevina deluje kot radiator, na katerem lahko meščani pečejo jajca. Ko so novinarji ugotovili, da se bizarno podobna skulptura na kitajski spletni trgovini Alibaba prodaja za piškavih 3.000 evrov (kar je 230-krat ceneje!), so z Magistrata hladno sporočili, da ponudb spletnih trgovin ne komentirajo. Seveda ne – težko je pojasniti, zakaj meščani plačujemo ceno unikatnega esteckega diamanta za nekaj, kar izgleda kot Alibabin ponaredek. To je očitno estetski maksimum našega prvega moža mesta.

Kdo bo plačal račun za to norost?

Vse tri zgodbe imajo enak imenovalec. Kažejo na popoln prezir do denarja meščanov in do meščanov samih. Da ne govorim o tem, da žalijo tudi minimalne estetske standarde. Medtem ko se zunaj ožjega centra mesta infrastruktura sesuva, naša javna podjetja pa sredi kampanje kurijo tisoče evrov za oglase s prijaznimi voznicami in mladimi trgirčki, se sistematično testira naša potrpežljivost.

Potrpežljivost Ljubljančanov ni neomejena. In morda bo prav ta spomenik naši potrpežljivosti tisti, ki ga bomo postavili sami v nedeljo, 12. julija – z oddanim glasom proti samovolji, proti uničevanju mesta in proti brutalno predragim iluzijam.

Čas je, da prebivalci vzamemo ključ od kletke nazaj v svoje roke, je zapisal avtor na Facebooku.