11. oktobra se bodo volilci na referendumu odločali o štirih temah, med njimi tudi o zakonu o tujcih, ki na lokalnih volitvah odvzema volilno pravico državljanom tretjih držav. Foto: Žiga Živulović Jr./F.A.Bobo
Tujci na lokalnih volitvah: dr. Teršek o privilegiju, Vučko o pravici. Kaj pa pravijo številke?
Je odvzem volilne pravice tujcem poseg v že pridobljene pravice ali zgolj umik političnega privilegija? Medtem ko pravniki in politiki ponujajo različne odgovore, razkrivamo številke, kako se je njihovo število v zadnjem obdobju spreminjalo.
Skupaj se je število državljanov tretjih držaljanov, vpisanih v volilne imenike in, ki bi – če ne bi spremenili zakona – lahko glasovali na lokalnih volitvah, v primerjavi s prejšnjimi volitvami leta 2022 povečalo za približno 35 odstotkov.
Čez slabe štiri tedne nas čaka referendumski dan, na katerem bomo med drugim izrazili stališče o tem, ali naj imajo državljani tretjih držav še naprej pravico voliti na lokalnih volitvah. To so bile edine volitve, na katerih lahko poleg slovenskih državljanov in državljanov Evropske unije, volili državljani tretjih držav, če so imeli dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče pri nas.
Sprva so v različnih kulturnih društvih želeli podati pobudo za zakonodajni referendum, a so jo umaknili, saj nameravajo do rešitve priti po ustavnopravni poti. Prav tako so s tem omogočili opoziciji, da se je obrnila na ustavno sodišče.
Ustavni sodniki se prejšnji teden sicer niso odločili za začasno zadržanje zakona, ki je začel veljati na začetku meseca in s katerim je državni zbor tujcem odvzel to pravico.
Koliko ljudi to zadeva?
Od ministrstva za notranje zadeve in javno upravo smo pridobili podatke o vpisu državljanov tretjih držav v volilne imenike za lokalne volitve 2022 in pred letošnjo spremembo zakona.
Skupaj se je njihovo število v vseh občinah v primerjavi s prejšnjimi volitvami leta 2022 s 76.773 povečalo na letošnjih 103.793, kar predstavlja 35,2-odstoten porast.
Med mestnimi občinami je število tujcev z volilno pravico najbolj narastlo v Velenju, sledita Maribor in Celje.
Marsikdo se sprašuje, ali so poslanci to spremembo sprejeli, da bi preprečili ponovno izvolitev Zorana Jankovića za ljubljanskega župana. V glavnem mestu se je v času njegovega zadnjega mandata število tujcev povečalo za 4.000.
Med prvimi dvanajstimi občinami z največjim povečanjem deleža tujcev so tiste, kjer se je delež povečal za vsaj tri odstotne točke. Tretjina teh občin je mestnih.
Obliž na rane devetdesetih let
Pomisleke glede odvzema volilne pravice imajo poleg opozicije in nevladnih organizacij v zakonodajno-pravni službi državnega zbora, kjer menijo, da je to ustavnopravno sporno. Pri nas je ta tujcem zagotovljena namreč od leta 2002, predlagatelji pa niso navedli razlogov, ki bi takšno spremembo utemeljevali, s čimer so posegli v načelo zaupanja v pravo.
To možnost so jim v omogočili v nekih drugih časih, razlaga Dušan Vučko, nekdanji poslanec LDS in dolgoletni direktor državne volilne komisije, danes pa generalni sekretar stranke Prerod. Takrat smo se približevali EU in usklajevali vso potrebno zakonodajo s še svežimi spomini od osamosvojitvene vojne in »klanja«, ki se je dogajalo na prostoru bivše Jugoslavije. K nam je prišlo veliko beguncev, že pred tem je bilo od tam veliko delavcev in prevladovalo je mnenje, da se tujcem, ki pri nas stalno prebivajo, omogoči volilno pravico, se spominja Vučko. Pri tem so se zgledovali po skandinavskih državah.
»Ko je bil ta sistem lokalne samouprave zasnovan, ni bilo mišljeno, da se bo tam delala politika kot na državni ravni – gre za opravljanje javnih zadev na lokalni ravni. Tudi podatki kažejo, da na lokalnih volitvah ne zmagujejo politične stranke, ampak neodvisne liste in neodvisni kandidati, ki pa jih seveda podpirajo različne stranke.«
Menili so, da gre za del integracijske politike: če nekdo živi pri nas in plačuje davke, naj odloča o tem, kje bo speljana kanalizacija, kje bo stal vrtec in kakšno oskrbo bodo imeli, našteva Vučko. A okoliščine so bile drugačne, dodaja. Dopušča možnost, da je prihajalo do zlorab, vendar problematizira, da nimamo realnih številk, koliko ljudi sploh ima takšno pravico.
»Zelo me je razžalostilo, na kakšen način je prišlo do te spremembe. Ljudem so pravice odvzeli čez noč. Zakaj niso odprli resne debate in predstavili konkretnih podatkov?«
Meni, da gre za zahtevno temo, ki je prikladna za sejanje strahu.
Privilegiji so zgolj koncesija
Nekoliko drugačen pogled na zakonodajne spremembe, ki so jih kritiki povezovali tudi z državnim rasizmom, ima doktor pravnih znanosti Andraž Teršek. Pravi, da so takšne ocene abotne. V danem in podobnih kontekstih ga uporabljajo tisti, ki pojma »rasizem« ne razumejo ne zgodovinsko ne glede na sedanjost in ne glede na srednjeročno prihodnost, je prepričan. Hkrati ocenjuje, da gre za še eno od zabetoniranih zablod družboslovja.
Izvorna ustavna avtorizacija omenjene pravice ni zabetoniran steber; gre za zakonsko diskrecijo, za podeljeni privilegij. Razlika je bistvena.
Zakonodajalec je tujcem pravico podelil s politično in zakonodajno voljo, ne pa zaradi ustavne nujnosti, je zapisal v Pravni praksi.
»Doktrina o nezmanjševanju že doseženih pravic, podeljenih tujcem, ni absolutna. Če so se družbene, varnostne, demografske ali geopolitične okoliščine v četrt stoletja bistveno spremenile – in so se, še kako –, ima zakonodajalec ne le pravico, ampak ustavno dolžnost prilagoditi zakonodajo tako, da zavaruje primarno ustavno vrednoto, to pa je najprej izvorna suverenost slovenskega naroda in ob tem oblast ljudstva, ki ga tvorita narod in prebivalstvo s pravnim statusom državljanov.«
V članku je dodal, da je bila podelitev volilne pravice nedržavljanom oziroma tujcem politična koncesija zakonodajalca, ki jo ima ta pravico umakniti ali zgolj redefinirati.
»Argument kritikov bi pomenil, da zakonodajalec nikoli več ne sme popraviti ali zaostriti pogojev za tujce (ali katere podobne zakonske določbe), kar bi odvzelo zakonodajno suverenost parlamentu in jo podredilo statičnemu ustavnemu avtomatizmu. To je pravno abotna teza, ki zanika ustavno substanco suverene države,« je navedel Teršek.
Takšni ukrepi po njegovih besedah prav tako ne posegajo v temeljne človekove pravice niti nimajo zveze z diskriminacijo, saj tujcem s stalnim prebivališčem v celoti ostajajo vse ekonomske, socialne in osebnostne pravice. Odvzema se jim zgolj politična pravica soodločanja, ki po sami naravi državne suverenosti pripada narodu in državljanom, povezanim s trajno pravno vezjo in lojalnostjo državi.
Zato so očitki o »zmanjševanju pravic« zgolj politične parole, ki spregledajo temeljna ustavna načela in ustavno bit suverene države, še razmišlja dr. Teršek.
