Razmere v vesolju se drastično razlikujejo od teh na Zemlji. Različni so predvsem okoljski dejavniki, kot so temperatura, vlaga, tlak, ki je konstanten in breztežnost. Prav slednja vpliva na vse biološke sisteme človeka, ki se prilagajajo novemu okolju.

»Če pogledamo sliko Sunite Williams pred in po bivanju v vesolju, opazimo, da je izgubila veliko telesne mase, predvsem pa maso v mišicah in kosteh. To je poleg okoljskih dejavnikov odvisno tudi od hrane na Mednarodni vesoljski postaji, ki ni okusna in od spreminjanja čutil,« je za Info360 povedal profesor Igor Mekjavić.

Na velike telesne spremembe astronavtke je po njegovih besedah vplivalo tudi pomanjkanje spanca. Razlog za to je predvsem lebdenje, brnenje številnih naprav in zvrstitev več kot 15 sončnih vzhodov dnevno.

Človeški organi se v vesolju prilagodijo skoraj vsem spremembam, z izjemo žarčenja. Temu so astronavti dvajsetkrat bolj izpostavljeni kot ljudje na Zemlji. Velika izpostavljenost žarčenju povzroča spremembe v DNK zapisu, te pa zvišujejo podvrženost rakavim obolenjem.

Kaj se s telesom dogaja v vesolju?

Poleg upada gostote kosti in mišične mase, se zaradi vesoljskih okoljskih dejavnikov v telesu zvrščajo številne spremembe, med katere spadajo prerazporeditev tekočin. Telesne tekočine, kot sta kri in voda, se v breztežnostnem prostoru premaknejo proti zgornjemu delu telesa in glavi, kar povzroča zabuhel izgled. Pri nekaterih astronavtih se zaradi prerazporeditve tekočine, ki vpliva na očesni živec, pojavijo spremembe vida.

Ker gravitacija ne vleče krvi proti spodnjim okončinam, vpliva to tudi na delovanje srca, kar pomeni, da srce ne črpa z enako močjo. Zaradi tega se lahko srce nekoliko skrči, njegova oblika pa se lahko sčasoma spremeni.

Prilagodi se lahko tudi dihalni sistem, saj se zaradi spremenjene razporeditve tekočin in manjšega fizičnega napora spremeni delovanje pljuč. Izolacija in zaprtost v vesolju imata lahko tudi duševne in čustvene posledice.

Po pristanku na Zemlji Williams ni hodila, temveč so jo odpeljali na nosilih. To ni bila zgolj posledica zmanjšanja mišične mase, temveč usmerjene rehabilitacije. Ta se začne pri čutilih in se nato postopoma usmerja na živčni sistem, nato na srčno žilni sistem ter na mišice in kosti.

»Fizioterapije ne začenjajo na mišicah, saj te niso tako močne in bi lahko v nasprotnem primeru prišlo do poškodbe. Rehabilitacija je zelo organizirana glede na fiziološke sisteme in je dolgotrajna,« pravi Mekjavić.

Zaradi devet mesečnega bivanja v vesolju bo rehabilitacija Sunite Williams trajala več mesecev s ciljem, da njeno zdravje in telesno pripravljenost vrnejo v stanje, kakršno je bilo pred odhodom v vesolje.

Mekjavić opozarja, da ekspedicija zaradi katere sta astronavta v vesolju obtičala devet mesecev, ni najdaljša do sedaj, zato je glede okrevanja optimističen. Dodaja pa, da se morajo astronavti tudi sami naučiti izvajanja rehabilitacije, saj se v prihodnosti načrtuje ekspedicija na Mars. Ta bo časovno veliko bolj obsežna, saj že samo potovanje do planeta traja devet mesecev.

Do zdaj ni zabeležena korelacija med večkratnim daljšim bivanjem v vesolju in zmanjšano življenjsko dobo. Brez odgovora tako ostaja vprašanje, kakšne (trajne) posledice na zdravju bo imela astronavtka zaradi vesoljskih ekspedicij.

Vadba v vesolju ni zadostna

Astronavti imajo v času svojega bivanja na vesoljski postaji dnevno odrejen čas treninga, da bi svojo fizično pripravljenost obdržali na visokem nivoju, a ta ne zadošča.

Na Inštitutu Jožefa Stefana tako izvajajo raziskave, ki bodo pokazale, ali bi se izguba telesne mase lahko zmanjšala, če bi astronavtom med vajo dodali umetno težnost. Prav tako pa bi astronavti morali živeti na postajah, ki se vrtijo okoli svoje osi in ustvarjajo zemeljsko težnost.

Mekjavić dodaja, da je Sunita Williams po mnenju strokovnjakov ena najmočnejših astronavtk tako med ženskami kot moškimi astronavti. To namreč ni bila njena prva ekspedicija.