V zadnjih dneh v javnosti odmevata dva primera sodbe upravnega sodišča o nezakonitih razrešitvah, ki jih je izvršila država.

Prvi primer – nezakonita razrešitev Leona Cizlja s funkcije člana nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga

Cizlja je državni zbor razrešil kar na svoji izredni seji junija 2022, in sicer na predlog vlade, ki je ocenila, da Cizelj ne izpolnjuje zakonskih pogojev za člana nadzornega sveta SDH. Za razrešitev – opozicija je tedaj opozarjala, da gre za brutalno politično čistko – so glasovali vsi poslanci koalicije Roberta Goloba.

Razrešitev Leona Cizlja s položaja člana nadzornega sveta je bila po ugotovitvi upravnega sodišča nezakonita. Portal N1 je poročal, da je po razsodbi upravnega sodišča vložil odškodninsko tožbo v višini okoli 100.000 evrov.

Drug primer – nezakonita razrešitev nekdanjega generalnega direktorja Zavoda za zaposlovanje RS Mitje Bobnarja

Upravno sodišče je presodilo, da utemeljitev razlogov za Bobnarjevo razrešitev (vladi jo je predlagal resorni minister Luka Mesec) ni bila zadostna. Njegova odvetnica pa je izjavila, da gre za posledico nepoznavanja zakonodaje ali pa za njeno namerno kršitev.

Država, torej davkoplačevalci, bomo zdaj Bobnarju morali povrniti stroške postopka, prav tako bo šla na naš račun morebitna odškodnina. Tudi tista, ki jo s tožbo zahteva Cizelj. 

Težko, ni pa nemogoče

Ali ne bi bilo prav, da odškodnino ob nezakonitih političnih kadrovskih odločitvah plačajo tisti, ki so zanjo neposredno odgovorni – torej v konkretnih primerih poslanci ali minister Mesec?

Odvetnik Franci Matoz, ki zastopa Cizlja, zadeve ne želi komentirati, ker za to nima soglasja svoje stranke.

Kaj pa pravijo na državnem odvetništvu, ki ga vodi generalna državna odvetnica Ana Kerševan, lahko odvetništvo zahteva odškodnino od tistih, ki so zanjo dejansko krivi?

»Lahko, vendar bi bilo to mogoče v zelo redkih primerih,« odgovarjajo na državnem odvetništvu, kjer takšnega primera niti ne pomnijo. 

Odškodninska odgovornost države in temu posledična regresna tožba (to je tožba zoper tiste, ki so sprejeli odločitve, za katere se je kasneje ugotovilo, da gre za nezakonite odločitve) je torej mogoča, ni pa avtomatična, ko nekdo glasuje oziroma sprejme nezakonit sklep. 

»To bi bilo mogoče le ob kvalificiranih oblikah krivde. Takrat, ko tožena stranka Republika Slovenija argumentirano odgovarja na tožbene očitke, pa sodišče kljub temu oceni, da je tožbeni zahtevek utemeljen, nikakor ni mogoče avtomatično govoriti o odškodninski odgovornosti odločevalcev. Po tej logiki, bi namreč tudi sodniki avtomatično odgovarjali za svoje odločitve, ki so bile v okviru instančnega sojenja kasneje razveljavljene,« pojasnjujejo na državnem odvetništvu.  

Za regresno tožbo morajo biti podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravno dejanje, škoda, vzročna zveza med njima in krivda. Prve tri mora konkretizirati in dokazati tisti, ki zatrjuje, da je oškodovanec. 

V sodni praksi se je glede prvega elementa (protipravnost) izoblikovalo ustaljeno stališče, da mora biti za priznanje odškodnine oziroma ugotovitev odškodninske odgovornosti države prvenstveno izpolnjen pravni standard kvalificirane napačnosti. To pomeni, da mora biti odločitev ali ravnanje državnega organa v očitnem nasprotju z zakoni ali njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (gre na primer za primere samovolje pri razlagi prava, za očitno napačno ugotavljanje dejanskega stanja, za zlorabo oblasti, korupcijo ...).

V teoriji je torej mogoče izterjati odgovornost državnikov, v praksi pa napačne odločitve politikov plačujemo državljani, ki sicer odgovornost politike lahko terjamo na vsakokratnih volitvah.