Akademik dr. Vinko V. Dolenc nevrokirurg, ki je ime Slovenije ponesel v svet in operiral okoli deset tisoč ljudi, se je danes poslovil v starosti 84 let. Prejemnik srebrnega reda za zasluge Republike Slovenije in najvišje nagrade svetovnega nevrokirurškega združenja se je najbolj bal, da bo ta svet zapustil, še preden bo dočakal pravico v zvezi z zadevo, ki ga je hromila in dušila dolgih 30 let.

Želja, da bo pravico dočakal, se mu je uresničila, ni pa mu bilo dano v njej dolgo uživati.

Pa pojdimo v preteklost. Leta 1992 je Dolenc v ljubljanskem kliničnem centru izraelskemu državljanu Elijahu Mesiki odstranil benigni možganski tumor, a se je pri njegovem stanju nato zapletlo in je postal trajni invalid. Proti kirurgu je v Izraelu Mesiki sprožil sodni postopek in bil uspešen.

Naša sodišča so sodbo, po kateri je Mesiki pripadla visoka odškodnina – ta je z zamudnimi obrestmi po nekaterih izračunih presegala 11 milijonov evrov – priznala. Dolenc se je proti temu boril na vseh domačih sodnih instancah, pravico pa dosegel šele na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP).

Tam so oktobra 2022 ugotovili, da mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja. Na podlagi nepristranske presoje so mu dodelili 9600 evrov za nepremoženjsko škodo, priznali so mu 6000 evrov sodnih stroškov.

Glede premoženjske škode pa je ESČP februarja 2024 odločilo, da mu mora Slovenija plačati 390.000 evrov in morebitni davek za premoženjsko škodo, povzročeno do 30. novembra 2023, in 3100 evrov pravnih stroškov (z davki). Odškodnina mu je bila izplačana 3. junija 2024, ko ga je zdravje po vseh sodnih bitkah že začelo zapuščati.

Približno dva tedna po tem, ko sva imela konec februarja 2024 odmeven pogovor za Nedelo, je moral v bolnišnico, sledili so raznovrstni zapleti. Reševali so jih v ljubljanskem kliničnem centru, ki mu je vse dal, pa tudi vse vzel in tako sklenil svojo življenjsko pot.

»Ko te kot človeka v devetdesetih odstotkih uničijo, si lahko predstavljate, kako se počutite v tistih desetih, kolikor jih je še ostalo. Naglodajo te in spodjejo. Ko sem jih štel sedemdeset, mi je nekdo rekel: Zdaj je čas, poglej se, koliko so te zunaj pojedli in koliko si se sam požrl, in poglej, koliko te je še,« je prof. Dolenc odgovoril na moje vprašanje o tem, kako se počuti po sodbi ESČP.

Čeprav mu je prinesla zadoščenje, mu izgubljenih treh desetletij ni mogla vrniti.  

Pravnik Ciril Ribičič je o njegovem sodnem primeru nekje zapisal pomenljiv stavek: »Zdi se, kot da je Dolenc z avtomobilom vozil od enega križišča do drugega, ampak na vsakem križišču je imel več napak, ki so bile v njegovo škodo.«

Prof. dr. Vinko Dolenc je po razsodbi ESČP vložil predlog za obnovo postopka glede priznanja sodbe.

Zvest domovini, čeprav ga je opeharila

Profesor Dolenc je v stroki štrlel iz povprečja: upal si je zarezati tam, kjer so se drugi ustavili. Zato je na področju nevrokirurgije premikal mejnike. Je pionir operacij na lobanjskem dnu, po njem se imenuje devet operativnih postopkov.

V tujini je dobival ponudbe za delo, a je ostajal zvest domovini, ki ga je nazadnje s tem, ko so slovenski sodniki priznali tujo sodno odločbo, temeljito opeharila.

Čutil sem se dolžnega nekaj vrniti deželi, ki me je vzgojila. Pa saj se sliši blesavo, kajne, in je težko razumeti. A tako sem čutil,« je povedal v svojem zadnjem daljšem intervjuju.

Še leta 2023 je v Indiji naredil operacijo, ki je trajala deset ur, zadnjih deset let je vsak junij en teden delal v Helsinkih.

O tem, zakaj je kariero posvetil možganom, je februarja 2023 za Sobotno prilogo dejal, da si je predstavljal, da bi lahko dojel zavest. Zanimalo ga je, zakaj mislimo, načrtujemo, se zavedamo. »Ko sem šel po medicini na nevrokirurgijo, sem si predstavljal, da bom prišel malo bliže odgovoru, kje in kaj je zavest.«

Usmerjen je bil k temu, da delo pravilno in dobro opravlja, in takrat ni mogel misliti na višje filozofske stvari: »Po štiridesetih letih v stroki sem ugotovil, da sem v resnici zgrešil. Hotel sem priti do cilja, a sem šel stran, ker sem spoznal, da so tudi možgani organ in samo organ. Kaj se v tem organu dogaja in kako, je pa nov svet oziroma so novi svetovi, ki se jih bo treba lotiti drugače.«

Za njegove naslednike torej ostaja še veliko neraziskanega. Prof. Dolenc jim je nakazal in odprl veliko poti – tudi po svetu.

Sam pa je morda zdaj, tam nekje v onostranstvu, našel tudi kakšen odgovor glede zavesti.

Ob odločitvi ESČP sem za Delo, 23. februarja 2023 napisala članek z naslovom Kalvarija zdravnika, dolga 30 let: Akademik dr. Vinko Dolenc je priznan nevrokirurg, ki je ime Slovenije ponesel v svet. Prav njegova domovina oziroma braniki pravic njenih državljanov pa so ga pustili na cedilu. Kršili so mu pravico do poštenega sojenja. Pokojnemu kolegu nevrokirurgu Ardebiliju se je zdel njegov primer podoben, kot bi se mama odrekla svojemu otroku. Posledice so neopisljive, gorje, ki ga je 30 let prestajal v čustvenih vrtincih znotraj sebe, je sleherniku, ki tega ni doživel, nemogoče doumeti. Stiska ga je hromila. Tako zelo, da stroki ni mogel več dati vsega, kar bi ji lahko in za kar je čutil, da je poklican. In to je bolelo bolj kot denar, ki so mu ga mesečno trgali za plačilo dolga izraelskemu pacientu, ki je po operaciji – ta je potekala brez posebnosti – utrpel hude posledice. Še danes ni znano, zakaj oškodovanec ni tožil UKC Ljubljana, ki je odškodninsko zavarovan, pač pa neposredno Dolenca. Možen odgovor je, da UKC ne bi mogli tožiti v Izraelu. Dolenca pa so tja zvabili pod pretvezo, da potrebujejo njegovo pomoč pri operacijah, in mu nato izročili sodno pošto. Sodbo, ki je bila izrazito naravnana v njegovo škodo, so v Sloveniji priznali, čeprav celo pokojni Janez Zemljarič, ki mu še danes pripisujejo neverjetno moč, ni dvomil, da se ta zadeva pravno ne bi rešila v korist Dolenca. Nekdanji minister za pravosodje je rekel, da ne poznamo takega primera, da bi priznali sodbo, v kateri niso bile spoštovane izjave prič in pravnih ekspertov v odškodninskem postopku. Slovenija in Izrael sta podpisala haaško konvencijo, a je v tem primeru niso upoštevali. Dolencu torej niso pomagala poznanstva z nobenim od stricev iz ozadja, katerih vpliv se tako rado opeva. Kaj pa, če so mu hoteli škodovati? Ne obsojam nikogar, je pa vse za zaveso, je odgovoril že pred časom. Pravno zadoščenje je dočakal v starosti 83 let in po tem, ko je deset let plačeval odškodnino in ko je že skoraj obupal, da mu bo v boju proti državi, v katerem je ostal sam, kdo prisluhnil. Nazadnje so mu v Evropi. Sodba ESČP mu je oprala ime, dobil bo povrnjen denar, vsega ostalega nikoli. Zato naj bo njegov primer delivcem pravice v večni opomin in nauk o tem, kako se ne dela.