Ko pride do ločitve ali razpada partnerske zveze je težko, če pa so v to vpleteni še otroci, je še toliko težje. V glavi je na tisoče vprašanj, dvomov in skrbi. O njih je iskreno z nami spregovorila Saša Einsiedler, ki se je mnogi spomnijo kot televizijske voditeljice, zdaj pa se že dobrih 15 let ukvarja z razvijanjem lastnih zmožnosti, osebno rastjo in motivacijo drugih, da se odločijo za spremembo v življenju.

Sama je šla dvakrat čez preizkušnjo ločitve. Kljub temu da je včasih verjela, da si izberemo enega partnerja za celo življenje, danes na vse skupaj gleda drugače in je prepričana, da ljudje v naša življenja vstopajo s točno določenim namenom in nalogo.

Vedela je, kaj si želi in kaj ne

Ob prvi ločitvi je bila še precej mlada, z dvema majhnima otrokoma in ker je bila zaradi svojega dela medijsko izpostavljena in prepoznavna, je imela ves čas občutek, da mora biti za zgled.

»Ko so se začele težave, sem želela narediti vse, da bi to uredila. Moja starša sta še danes srečno poročena in ker sem doma imela tak zgled, se mi je zdelo, da je to mogoče doseči. Zdelo se mi je, da bi se lahko bolj potrudila in da ne smem prehitro obupati. Spraševala sem se tudi, kaj bova s tem, ko se odločiva za ločitev, naredila otrokoma. Kako bosta odraščala? Zdelo se mi je, da sem pogrnila na celi črti, saj sta mi družina in družinsko življenje prioriteta številka ena,« je svoje občutke na kratko strnila Saša.

Čeprav se je bilo težko odločiti za ločitev, pa se je ves čas spraševala, kakšen zgled daje otrokoma, če otroka med njo in partnerjem čutita napetost. Čutiti je mogoče tudi, da ni pristne ljubezni, ljubečih dotikov in smeha.

»Vedela sem, da s tem kažem otrokoma nekaj, česar ne želim kazati. Nisem jima želela dajati takšnega zgleda.«

Vzorec, ki ženskam povzroča veliko škodo

Ženske se za razhod in odhod iz toksičnih partnerskih zvez težko odločijo predvsem zato, ker so ženske vzgojene z mislijo, da so uspešne in celovite samo v partnerstvu.

»Gre za grozen vzorec, ki je naredil veliko slabega mnogim ženskam. Ženske imajo same v sebi občutek, da niso nič vredne, če nimajo partnerja, mame pa so 'dobre' samo, če so vseskozi na razpolago, se žrtvujejo in so za vse same.«

Težki občutki krivde so Sašo prevevali tudi ob drugi ločitvi. Prepričana je bila, da je otrokoma in partnerju zavozila življenje in pokvarila iluzijo. »Počutila sem se zelo slabo in vso krivdo jemala nase. Ves čas sem verjela tem besedam, ki sem jih poslušala, kaj vse je z mano narobe. Kasneje se je izkazalo, da je bila to dobra odločitev.«

Po prvi ločitvi se je Saša postavila na noge in si zgradila novo življenje, a se tudi z drugim partnerjem ni izšlo tako, kot si je želela. Preboleti drugi razhod je bilo še huje.

»V drugo zvezo sem šla v dobri veri, a se zopet ni izšlo. Na zunaj je bil odnos drugačen, a v bistvu enak. Imela sem občutek, da nisem dovolj vredna in da se moram potruditi, da me bo nekdo imel rad, da si moram zaslužiti ljubezen.«

Partner nam kaže ogledalo

Po razpadu zveze je pred skokom v nov odnos pomembno, da sami pri sebi predelamo in ugotovimo, kaj je bilo narobe v prejšnjem. Sama se je bolečine, ki je sledila drugemu razpadu zveze, lotila s pomočjo psihoterapije in nekaterih drugih pristopov, ki jih je spoznala med izobraževanji.

»Ko se zaljubiš, se ne zaljubiš na zavednem nivoju, ampak te k nekomu vleče neka nezavedna sila. Vsak od nas ima neko bolečinsko jedro in moje bolečinsko jedro privablja bolečinsko jedro partnerja.Ti dve bolečinski jedri se začutita, ker drugo ob drugem lahko poustvarita občutke iz otroštva z namenom, da jih razrešimo. Pravzaprav si želita ustvariti dobro zgodbo, zaljubimo se, da nam bi bilo lepo… Saj nam je lepo na začetku, potem pa se začne delo na sebi!«

Saša, ki zdaj ukvarja s coachingom in svetovanjem, pravi, da nam partner kaže ogledalo in nam servira to, kar sami pri sebi doživljamo glede sebe. »On je samo sprožilec, kaže stvari, ki jih moramo razrešiti. Ta odnos nam kaže nekaj, kar je znotraj nas.« Ob tem doda, da je res vsakemu lažje s prstom pokazati na drugega, kot se osredotočiti nase in zazreti vase. O temeljih, ki jih je treba postaviti, preden gradimo novo življenje, je pisala tudi v knjigi Razšla sva se – postavljam nove temelje.

»Ženske smo pogosto reševalke, prepričane, da bomo moškega rešile s svojo ljubeznijo. A to ne drži. Partner se bo spremenil samo, ko mu postavimo mejo in nič prej.«