»Kaj bi starši naredili za svoje otoke? Vse. In ravno to je najbolj narobe,« pravi Sebastjan Kristovič, predstojnik specialističnega programa Logopedagogike in profesor na Univerzi Alma Mater Europaea. S tem, ko starši za otroka naredijo vse, otroka umetno držijo na nižji razvojni stopnji, kar vpliva na otrokovo samozavest, samopodobo in samospoštovanje. 

Največje težave na področju vzgoje v današnjem času vidi v permisivni vzgoji, za katero je sicer jasno, da je povzročila veliko škode, a se je kot nekakšen 'virus' razširila v vse pore našega sistema – od ministrstva do vzgojno izobraževalnega sistema in na raven družine.

»To, kar spremljamo trenutno, je rezultat permisivnih pristopov. Danes sicer ni resnega strokovnjaka, ki bi še zagovarjal ta pristop, a v resnici je to kot virus in je na medvrstičnem nivoju še vedno prisoten ta pristop. Vpeljali smo ga v vse pore življenja, od ministrstva navzdol. Permisivna vzgoja otrokom dovoljuje vse, mu daje vse in od njega premalo zahteva.«

Sodobna vzgoja je brez postavljenih mej in jasno izraženih zahtev. »Stanje v šolah in vrtcih je kaotično, pedagoški delavci so brez avtoritete, starši pa se vtikajo v vsa strokovna vprašanja. Starši so povsod zraven, učitelji in vzgojitelji pa so na nek način vzgojno kastrirani. Njihova vloga se je prepogosto zreducirala na uradnika, ki izpolnjuje različne uredbe in predpise. Pogosto so nemočni, saj otroci živijo v prepričanju 'itak mi nihče nič ne more'.«

[[povezana]]

Zamenjali ljubezen z vzgojo

Logika, da je za otroka treba narediti vse, nas je pripeljala do tega, da za otroka delamo vse, kar je sicer zmožen narediti sam. »Mnogi so zamenjali ljubezen z vzgojo. Mislijo, da ljubiti otroka pomeni, da se mu vse dovoli, da se ga ne omejuje, da se mu vse nudi in vse se mu kupi, kar pa ima izjemno negativne posledice za izgradnjo lastne identitete, samopodobe, samozavesti in občutka odgovornosti. Temeljna vizija je vzgojiti otroka v samostojno odgovorno osebnost, a delamo ravno obratno. Starši namesto otrok delajo naloge. Sistemsko torej vzgajamo otroke, ki ne razmišljajo s svojo glavo in namesto njih rešujemo vse težave. Otroke pripravljamo na nerealni svet in jim dolgoročno škodimo, ker jim ne dovolimo, da bi osebnostno zoreli in napredovali.«

Kristovič poudari, da se otrok celostno razvija samo ob pozitivni moralni avtoriteti, saj bo samo takrat razvijal odgovornost, etični čut, sočutje in empatijo. »Ko bo vedel, da mora v domačem okolju dati neki prispevek se bo čutil koristnega v sistemu družine.« Ko starši vse naredijo za otroka in namesto njega, ga umetno držijo na nižji razvojni ravni in mu onemogočajo napredek.

»Danes imamo 22-letnike, ki spijo do 11.ure, mame pa jih strežejo s kosilom v postelji. Soočamo se s tem, da mame z otrokom hodijo na razgovore za službo. Uboge ženske, ki bodo dobile takšne moške.«

Otroci za optimalen in celovit razvoj ne potrebujejo le pozitivne moralne avtoritete, temveč tudi starša, ki predstavlja trdnost in varnost. Starš, predvsem oče, mora biti steber, imeti mora moč in obvladovati življenjske situacije.

»Moški, ki je zapleten v popkovino, nima te moči. Naloga sočutnega starša je, da otroku daje varnost in trdost ter da se lahko ob njem umiri.« 

[[povezana03]]

Apatično in brez iskrice

Kristovič pri svojem delu opaža, da so mladostniki apatični in brez prave življenjske volje in energije. »Imajo nizko samozavest, samopodobo in samospoštovanje. Starši pa so šli v logiko, samo da bo v šoli vse v redu, pa bo vse ostalo tudi v redu.« Največ osebnostnih težav imajo po njegovem najstnice, ker je njihova samopodoba zreducirana na pridnost in uspehe v šoli.

»Otroke starši ves čas hvalijo in živijo v prepričanju, da so šampioni, geniji ipd., sami pri sebi pa točno vedo, da za to niso naredili nič posebnega. V zadnji triadi in srednji šoli pride v ospredje še kaj več. Ker enačijo pridnost z ljubeznijo in niso zgradile zdrave samopodobe, zapadejo v različne duševne stiske in pogosto doživijo notranji kolaps«. 

Težavo vidi tudi v tem, da je slovenski izobraževalni sistem osredotočen na pomnjenje in ponavljanje, premalo pozornosti pa se namenja osebnostnemu razvoju. »UNESCO in Evropske komisije že desetletja poudarjajo nujnost holističnega pristopa. V slovenskem prostoru smo se do teh usmeritev na nek čuden način ogradili. Pa ne govorim o nekakšnem new age pristopu, temveč o samostojnosti, kreativnosti, odgovornosti, oblikovanju lastne identitete, življenjskem smislu, področju duševnega zdravja.«

[[povezana02]]

Duševno stanje mladostnikov še nikoli ni bilo tako slabo

Opozori, da se je v zadnjih 25 letih duševno zdravje mladostnikov poslabšalo za 70 odstotkov, kar sovpada z razvojem in uporabo družbenih omrežij. »Starši so izgubili otroke in niso uspeli vzpostaviti stika z njimi. Otrokov glavni partner so postali zaslon in vrstniki, a morali bi biti starši. Ko otroka enkrat v odnosu izgubiš, ga boš težko dobil nazaj. Težko je, ko slišiš, da mladostniki rečejo, 'saj oče sploh ne ve, kdo sem' ali pa 'mama sploh ne ve, kaj se dogaja z mano.«

Pri svojem delu opaža, da otroci pogosto potožijo, da jih starši sploh ne poznajo. Če se začne otrok umikati, je na staršu, da najde stik z otrokom. 

»Skrbnik odnosa je vedno starš. On je tisti, ki razume, ki neskončno odpušča. Starš mora biti čustveno stabilen, vedno mora imeti odprto naročje topline in ljubezni.« 

Kristovič v pogovoru opozori tudi na izjemno negativne posledice uporabe zaslonov in družbenih omrežij. Primerja jih z drogo in alkoholom, saj se v glavi sprožajo podobni biokemični procesi. »Vsak, ki ima otroka rad, mu ne bo pustil piti piva pri petih, osmih ali enajstih letih. Sam vidim velike vzporednice med alkoholom in zasloni. Posledice so zelo škodljive. Skandinavske države, ki so šle prve v digitalizacijo, so opazile, da uspeh pada na vseh področjih. Imamo generacije otrok, ki ne vidijo nobenega smisla življenja.« Vse skupaj primerja s Titanikom, ki se potaplja, ansambel pa igra naprej.