»Trenutno smo na najvišjemu številu po urah dodatne strokovne pomoči, saj se je od leta 2015 do danes že skoraj podvojilo,« pravi Mojca Lipec Stopar, predstojnica oddelka za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko na pedagoški fakulteti v Ljubljani.

Kakšne težave imajo otroci?

Na zavodu za šolstvo pojasnjujejo, da je glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oz. motnje  največ otrok usmerjenih zaradi primanjkljajev na posameznih področjih učenja (PPPU) in nekaj manj zaradi prisotnosti več primanjkljajev, ovir oz. motenj. 

»Po pogostosti sledijo otroci z govorno-jezikovnimi motnjami in dolgotrajno bolni otroci. V analizi ugotavljamo porast števila učencev s prepoznanimi več primanjkljaji, ovirami oz. motnjami. Otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami se najpogosteje pojavljajo še s skupino dolgotrajno bolnih otrok (v katero sodijo tudi otroci z ADHD oz. ADD) in s skupino otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja.«

Podatki zavoda za šolstvo kažejo, da število otrok s posebnimi potrebami narašča. Zakaj? 

Na zavodu pojasnjujejo, da je razlogov veliko in da so različni. Pomemben se jim zdi podatek, da je bila Slovenija v letu 2015 po poročilu UNICEF-a na petem mestu med državami z najnižjo stopnjo umrljivosti novorojenčkov (po prvih štirih tednih) na svetu, OECD pa jo je uvrstil na prvo mesto med državami OECD.

»Tudi zdravstvena stroka poroča o številnih dejavnikih (kasnejše prve nosečnosti, spremenjen način življenja, več rizičnih nosečnosti, ...), ki lahko vplivajo na porast števila otrok s posebnimi potrebami. Tudi z vzpostavitvijo Centrov za zgodnjo obravnavo se je povečala kvaliteta zgodnje diagnostike otrok, pri katerih se ugotavljajo odstopanja od pričakovanega razvoja, z zgodnjo prepoznavo in ustreznimi obravnavami ter vključevanjem v ustrezne programe,« zapišejo.

Otrok s težavami je še več

Mojca Lipec Stopar pove, da zgornji graf ne odraža dejanskega stanja temveč le število izdanih odločb, število otrok, ki so vključeni v enega od programov za otroke s posebnimi potrebami pa je precej večje in že dlje časa narašča.

»Velika raznolikost v populaciji otrok, če gledamo njihove zmožnosti učenja, izkazovanja znanja, socialnega delovanja etc. so vedno obstajala in danes ni nič drugače. Razlogov za to je veliko, izhajajo pa iz medsebojnega delovanja dejavnikov v otroku in okolju. Mnogo otrok pri svojem šolanju naleti na določene težave. Ravno zato imamo oblikovan večstopenjski model pomoči, od katerih šele zadnji, peti korak predstavlja usmeritev v enega od programov za otroke s posebnimi potrebami. Vsi ostali koraki se po potrebi dopolnjujejo in so namenjeni pomoči otrokom znotraj šole. Prehajanje na višje ravni pomoči je predvideno takrat, ko pomoč na predhodnih korakih ne zadošča. Eden od razlogov velikega števila usmerjenih otrok je lahko prehitro prehajanje na zadnji korak in s tem slabše izkoriščene možnosti predhodnih korakov pomoči.«

Poudari, da je danes že na splošno v družbi poznavanje razvojnih posebnosti otrok, ki predstavljao ovirajo pri otroškem učenju, izkazovanju znanja, socialnih odnosih etc. precej večje, kar je dobro, a težava nastane, ko se tako pri učiteljih kot starših že manjša odstopanja povezujejo s potrebo po usmerjanju. K temu botrujejo tudi pričakovanja, da bi vsi imeli visoke ocene.

Eden izmed razlogov za porast je tudi večja občutljivost za prepoznavanje teh težav. 

»Zavezanost inkluzivni vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami je prav tako v pomembnem deležu prispevala k temu, da je danes več otrok, pri katerih je prepoznanih več motenj. V zadnjem času je tudi vse več otrok, ki k nam prihajajo iz drugih okolij, pri katerih  nepoznavanje jezika še dodatno otežuje njihovo vključitev.«

Zaradi potrebe po strokovni pomoči so bili lahko otroci v šoli v preteklosti stigmatizirani, danes pa se vse več staršev zaveda, da je prepoznavanje posebnosti potreb otroku v pomoč.

»Tega ni mogoče v celoti posplošiti in gotovo obstajajo med starši razlike, a je prisotnost tematike oseb s posebnimi potrebami prav gotovo prispevala k zmanjšanju stigmatizacije in zato k pogostejšemu iskanju pravic in pomoči. Starši pogosteje iščejo pomoč strokovnjakov tudi za blažja odstopanja; do problema velikega števila usmerjenih otrok pa prihaja, če tudi za blažja odstopanja  pričakujejo odločbo.«

Pomanjkanje kadra

Lipec Stopar še poudari, da število izdanih odločb, ki so se v desetih letih podvojile, povzroča precejšnje težave pri zagotavljanju ustreznega števila strokovnjakov.

»Iskanje rešitev mora zajemati različne ravni, odgovorne za kakovostno izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Čeprav imamo kriterije, ki veljajo za prepoznavanje otrok s posebnimi potrebami, pri njihovi uporabi nastajajo razlike. Na to opozarja tudi raziskava zavoda za šolstvo, ko ugotavlja razlike v deležih prepoznanih otrok s posebnimi potrebami v posameznih regijah.« 

Meni, da bi bila potrebna dodatna, jasnejša opredelitev kriterijev za tiste skupine otrok s posebnimi potrebami, pri katerih gre za največje številčno naraščanje.

»Tudi upoštevanje že prej omenjenega petstopenjskega modela, dodatno izobraževanje učiteljev in organizacijske možnosti izvajanje dodatne strokovne pomoči so le nekatere možnosti, ki jih bomo morali v prihodnje naslavljati.«